Page 296 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 296
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
v ladjedelnice. Vendar so se našli posamezni kraški kmetje, ki niso zaupa-
li trgovcem in so svoj les vozili naravnost v Trst. Isto velja za posamezne
Dolenjce in Štajerce, le s to razliko, da so se takšni prevozi izplačali, če so
lahko naložili večje količine lesa. Vse to pa pove, da se je neposredna trgo-
vina s hrastovino omejila na minimum. Podobno velja tudi za trgovino z
jelovino. Le jambore so kmetje do določene meje še vedno obdelavali sami
ali pa dali na žago, da so jih na spodnjem koncu »kvadrirali« in takšne vo-
zili naravnost naročnikom. Posebno če je bil les »ukraden« je bilo to ugo-
dneje. Takšna trgovina z jambori se je ohranila še po prvi svetovni vojni.
Dogovor med ladjedelnicami in lesnimi trgovci in prodor le teh na
lesno tržišče, sta v končni konsekvenci uničila kmečko kooperacijo z
ladjedelništvom. Les je še vedno odhajal v primorska mesta, predvsem
v Trst, Reko, Koper in Piran. Toda, razen deloma iz okolice Planine in
Logatca, kjer so delovale žage, ki so bile še posebej specializirane za lad-
jedelski les, je les odhajal iz zaledja neobdelan. Njegovo obdelavo so prev-
zeli trgovci, ki so s tem prevzeli tudi tako imenovani »komisijon«, kar po-
meni, da so samo oni vedeli, kakšen les so potrebovale ladjedelnice in
kakšnega drugi naročniki. Tako je kmečka kooperacija naglo zamrla. Do
določene meje se je ohranila neposredna trgovina z manjšimi ladjedelni-
cami, takšne so bile na primer v Kopru in Piranu in s privatnimi gradite-
lji ribiških in športnih čolnov. Takšni trgovini lahko v majhnem obsegu
sledimo še danes.
Udeležba slovenskih kmetov v pomorskem ladjedelništvu ima po ne-
katerih krajih Notranjske nekaj posebnosti, mimo katerih ne moremo.
Pripovedovalci v Planini, Uncu, Rakeku, Cerknici in Begunjah pripovedu-
jejo, da so bile najlepše hoje v gozdovih kneza Windischgraetza, in da »jih
je bilo treba ukrasti«. Ukradena debla so oklestili in pokrili z vejevjem.
Ponoči so jih zapeljali na žago ali na domače dvorišče. Windischgrätzovi
»bošnarji« so sicer pazili, da se to ne bi dogajalo, vendar so bili mnogo-
krat prisiljeni »zapreti oči«, ker se je marsikdaj zgodilo, da so »neznani
storilci« preveč vestnega »bošnarja« do nezavesti pretepli. Za ukraden les
je veljalo, da je bil nedotakljiv, ko je dospel na žago ali na domače dvori-
šče, kjer je bil takoj opremljen z žigom ali znamenjem »novega gospodar-
ja«. Od tu dalje niso posredovali niti žandarji. Pač pa so ti smeli posredo-
vati na poti od gozda do žage ali dvorišča. To pa se ni dogajalo pogosto,
ker so znali Notranjci »onesposobiti tudi preveč vestne žandarje«, kar se
je – po pripovedovanju v Uncu in Planini – nekajkrat zgodilo. Zanimivo
je tudi »opravičilo« pripovedovalcev, zakaj so kradli. »Ukraden les je bolj-
296
v ladjedelnice. Vendar so se našli posamezni kraški kmetje, ki niso zaupa-
li trgovcem in so svoj les vozili naravnost v Trst. Isto velja za posamezne
Dolenjce in Štajerce, le s to razliko, da so se takšni prevozi izplačali, če so
lahko naložili večje količine lesa. Vse to pa pove, da se je neposredna trgo-
vina s hrastovino omejila na minimum. Podobno velja tudi za trgovino z
jelovino. Le jambore so kmetje do določene meje še vedno obdelavali sami
ali pa dali na žago, da so jih na spodnjem koncu »kvadrirali« in takšne vo-
zili naravnost naročnikom. Posebno če je bil les »ukraden« je bilo to ugo-
dneje. Takšna trgovina z jambori se je ohranila še po prvi svetovni vojni.
Dogovor med ladjedelnicami in lesnimi trgovci in prodor le teh na
lesno tržišče, sta v končni konsekvenci uničila kmečko kooperacijo z
ladjedelništvom. Les je še vedno odhajal v primorska mesta, predvsem
v Trst, Reko, Koper in Piran. Toda, razen deloma iz okolice Planine in
Logatca, kjer so delovale žage, ki so bile še posebej specializirane za lad-
jedelski les, je les odhajal iz zaledja neobdelan. Njegovo obdelavo so prev-
zeli trgovci, ki so s tem prevzeli tudi tako imenovani »komisijon«, kar po-
meni, da so samo oni vedeli, kakšen les so potrebovale ladjedelnice in
kakšnega drugi naročniki. Tako je kmečka kooperacija naglo zamrla. Do
določene meje se je ohranila neposredna trgovina z manjšimi ladjedelni-
cami, takšne so bile na primer v Kopru in Piranu in s privatnimi gradite-
lji ribiških in športnih čolnov. Takšni trgovini lahko v majhnem obsegu
sledimo še danes.
Udeležba slovenskih kmetov v pomorskem ladjedelništvu ima po ne-
katerih krajih Notranjske nekaj posebnosti, mimo katerih ne moremo.
Pripovedovalci v Planini, Uncu, Rakeku, Cerknici in Begunjah pripovedu-
jejo, da so bile najlepše hoje v gozdovih kneza Windischgraetza, in da »jih
je bilo treba ukrasti«. Ukradena debla so oklestili in pokrili z vejevjem.
Ponoči so jih zapeljali na žago ali na domače dvorišče. Windischgrätzovi
»bošnarji« so sicer pazili, da se to ne bi dogajalo, vendar so bili mnogo-
krat prisiljeni »zapreti oči«, ker se je marsikdaj zgodilo, da so »neznani
storilci« preveč vestnega »bošnarja« do nezavesti pretepli. Za ukraden les
je veljalo, da je bil nedotakljiv, ko je dospel na žago ali na domače dvori-
šče, kjer je bil takoj opremljen z žigom ali znamenjem »novega gospodar-
ja«. Od tu dalje niso posredovali niti žandarji. Pač pa so ti smeli posredo-
vati na poti od gozda do žage ali dvorišča. To pa se ni dogajalo pogosto,
ker so znali Notranjci »onesposobiti tudi preveč vestne žandarje«, kar se
je – po pripovedovanju v Uncu in Planini – nekajkrat zgodilo. Zanimivo
je tudi »opravičilo« pripovedovalcev, zakaj so kradli. »Ukraden les je bolj-
296
