Page 313 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 313
Po sledeh nekega jambora ...
in se s hitrimi koraki sprehajal po sobi. Bil je visok in za svoja leta oh-
ranjen mož. Levo nogo je s težavo prestavljal, toda njega ni to nič moti-
lo. Morda je to posledica neke rane iz ene izmed dveh vojn, sem si mislil.
Star mornar je končno obstal pred menoj, »Ja.« je rekel, »spomnim se. Bil
sem nekako štiri leta star, ko je šel jambor skozi naše mesto. Ogromna
pošast je to bila. Štirje pari konj so ga vlekli. Tamle na ovinku — je ka-
zal z roko skozi okno — so morali presekati čez njive. Takrat še nisem ve-
del, za kaj gre. A naši ljudje so še deset let govorili o tem dogodku. Leta
1909 sem odšel v mornarico. V Trstu sem videl ladjo. Ladja je bila lepa,
ponosna z razprtimi jadri. Zdelo se mi je, da me srednji — veliki — jam-
bor pozdravlja! Sem ga poznal? Ne bi rekel. Samo pripovedovanje ljudi mi
je tako razburkalo fantazijo, da sem mislil, da tisti jambor poznam«! Za
trenutek sem ga prekinil: »Veste, katera ladja je bila?« »Kako ne bi vedel!
Bila je lepa, elegantna, največja jadrnica kar sem jih kdaj videl. Bila je« —
a imena se ni spomnil, ali ga ni hotel izgovoriti, vendar zakaj? Toda vedel
sem, da je bila prav ona, saj je bila tedaj še edina svoje vrste na Jadranu.
»Čudno.« Je rekel, »zapomnil sem si celo to, da je bila grajena v Liverpoolu
na Angleškem. Videl sem, da je že stara, saj je imela več kot trideset let. A
bila je še vedno lepa. Takrat mi je bila velika želja, da bi plul na njej.« Res
je, ladja je bila grajena na Angleškem. V Liverpoolu so jo splavili leta 1875.
Henrik Angel Jazbec jo je kupil leta 1892, potem ko je preplula vse oceane
in pretovorila na desettisoče ton tovora vseh mogočih vrst. »Ne, imena se
ne morem spomniti,« je se vedno razmišljal stari mornar — »šlo pa je za
nekakšno dolino. Ne, naj razmišljam kolikor hočem, ime mi ostane ugan-
ka,« je končal pripoved stari mornar.
Na Rakek sva se odpeljala skupaj. Radovednost naju je gnala nap-
rej. Želela sva zapisati vse, kar se bo dalo izvedeti o jamboru. Nisva čuti-
la utrujenosti, ker sva v mislih bredla po preteklem času, spremljala hojo,
kakor da bi bila živo in čuteče bitje. V Rakeku se je zbralo pet pripovedo-
valcev, na »nevtralnem terenu« — v gostilni. Ob litru vipavca smo se za-
čeli pogovarjati najprej na splošno o jamborih, nato pa še o jamboru, ki
nas je zanimal. O jamborih so pripovedovali, da so jih vozili vse do leta
1937. Prihajali so z Blok, Sodražice in z okolice Cerknice. Dolžina jambo-
rov se je gibala med 20 in 35 metri. V starejših časih pa so sekali tudi do
50 metrov visoke hoje, ki so jih prav tako namenili za ladje. O 64 metrov
dolgem jamboru ne bi vedeli ničesar, če se med njimi ne bi našel starček,
ki se je spomnil starih govoric tamkajšnjih kmetov. Ko so hoteli označiti
kak dogodek, ki se je zgodil v vasi, so navadno rekli: »to je bilo v letu,
313
in se s hitrimi koraki sprehajal po sobi. Bil je visok in za svoja leta oh-
ranjen mož. Levo nogo je s težavo prestavljal, toda njega ni to nič moti-
lo. Morda je to posledica neke rane iz ene izmed dveh vojn, sem si mislil.
Star mornar je končno obstal pred menoj, »Ja.« je rekel, »spomnim se. Bil
sem nekako štiri leta star, ko je šel jambor skozi naše mesto. Ogromna
pošast je to bila. Štirje pari konj so ga vlekli. Tamle na ovinku — je ka-
zal z roko skozi okno — so morali presekati čez njive. Takrat še nisem ve-
del, za kaj gre. A naši ljudje so še deset let govorili o tem dogodku. Leta
1909 sem odšel v mornarico. V Trstu sem videl ladjo. Ladja je bila lepa,
ponosna z razprtimi jadri. Zdelo se mi je, da me srednji — veliki — jam-
bor pozdravlja! Sem ga poznal? Ne bi rekel. Samo pripovedovanje ljudi mi
je tako razburkalo fantazijo, da sem mislil, da tisti jambor poznam«! Za
trenutek sem ga prekinil: »Veste, katera ladja je bila?« »Kako ne bi vedel!
Bila je lepa, elegantna, največja jadrnica kar sem jih kdaj videl. Bila je« —
a imena se ni spomnil, ali ga ni hotel izgovoriti, vendar zakaj? Toda vedel
sem, da je bila prav ona, saj je bila tedaj še edina svoje vrste na Jadranu.
»Čudno.« Je rekel, »zapomnil sem si celo to, da je bila grajena v Liverpoolu
na Angleškem. Videl sem, da je že stara, saj je imela več kot trideset let. A
bila je še vedno lepa. Takrat mi je bila velika želja, da bi plul na njej.« Res
je, ladja je bila grajena na Angleškem. V Liverpoolu so jo splavili leta 1875.
Henrik Angel Jazbec jo je kupil leta 1892, potem ko je preplula vse oceane
in pretovorila na desettisoče ton tovora vseh mogočih vrst. »Ne, imena se
ne morem spomniti,« je se vedno razmišljal stari mornar — »šlo pa je za
nekakšno dolino. Ne, naj razmišljam kolikor hočem, ime mi ostane ugan-
ka,« je končal pripoved stari mornar.
Na Rakek sva se odpeljala skupaj. Radovednost naju je gnala nap-
rej. Želela sva zapisati vse, kar se bo dalo izvedeti o jamboru. Nisva čuti-
la utrujenosti, ker sva v mislih bredla po preteklem času, spremljala hojo,
kakor da bi bila živo in čuteče bitje. V Rakeku se je zbralo pet pripovedo-
valcev, na »nevtralnem terenu« — v gostilni. Ob litru vipavca smo se za-
čeli pogovarjati najprej na splošno o jamborih, nato pa še o jamboru, ki
nas je zanimal. O jamborih so pripovedovali, da so jih vozili vse do leta
1937. Prihajali so z Blok, Sodražice in z okolice Cerknice. Dolžina jambo-
rov se je gibala med 20 in 35 metri. V starejših časih pa so sekali tudi do
50 metrov visoke hoje, ki so jih prav tako namenili za ladje. O 64 metrov
dolgem jamboru ne bi vedeli ničesar, če se med njimi ne bi našel starček,
ki se je spomnil starih govoric tamkajšnjih kmetov. Ko so hoteli označiti
kak dogodek, ki se je zgodil v vasi, so navadno rekli: »to je bilo v letu,
313
