Page 42 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 42
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
pomorsko-trgovinski uspeh. Zlasti lokalni zgodovinarji so Avstriji pripi-
sovali načrtno raznarodovalno politiko na škodo italijanskega kulturne-
ga elementa, dokler ni Fabio Cusin (1930) prekinil z dolgo tradicijo prevla-
de italijanskega nacionalističnega zgodovinopisja (G. Panjek 1986, 176).
Kasneje, italijanski, avstrijski, slovenski in drugi zgodovinarji, ki so delo-
vali v obdobju 1945–80 in so obravnavali ožje polje tržaške pomorske zgo-
dovine v obdobju od 18. stoletja dalje, so še največ pozornosti nameni-
li obsegu, sestavi, izvoru in ciljem pomorskega trgovskega prometa skozi
Trst. Druge izstopajoča interesna polja so bila institucionalni razvoj pro-
stega pristanišča, trgovinske institucije, ladjevje, ladjedelništvo, ladjar-
stvo, pomorsko zavarovalništvo, pristaniška infrastruktura, delavstvo v
pristanišču in v ladjedelnicah, izobraževanje na področju pomorstva ter
nenazadnje vojna mornarica (G. Panjek 1986).
Pahorjeva zgodovinopisna plovba v morskih vodah se je pričela ravno
pri vojni mornarici z raziskavami posameznih pomembnejših osebnosti
slovenskega porekla. Ta zgodnejša dela iz poznih šestdesetih let prejšnje-
ga stoletja so biografske narave, iz njih pa se je razvila ena od obeh glavnih
smernic, ki jih je po mojem mnenju mogoče razločiti v Pahorjevem pris-
topu k pomorski zgodovini. Z oblikovanjem kratkih biografskih predsta-
vitev življenja in dela posameznih admiralov, kontraadmiralov in drugih
oficirjev je namreč nadaljeval skozi vso svojo raziskovalno pot. Postopno
je svoj interes in delo razširil na drugo uveljavljeno smernico tržaške po-
morske zgodovine avstrijskega obdobja, in sicer na izobraževanje v po-
morstvu. To je storil tako, da jo je smiselno in ciljno tesno povezal s prav-
kar omenjenim raziskovanjem slovenskih pomorščakov, saj je bil prav
tako dosledno pozoren do elementov slovenstva in zlasti slovenskih ljudi
v samih izobraževalnih ustanovah in med dijaki oziroma študenti, ki so
se šolali za pomorske poklice. Posebej se je posvetil iskanju in evidentira-
nju pomorščakov z območij slovenskih dežel, v katerih jih na prvi pogled
ne bi iskali, in sicer na Štajerskem in na Koroškem. S tem je pokazal, da
nimamo pred sabo le posameznih visokih oficirjev, temveč da so sloven-
ske dežele prispevale razmeroma veliko število ljudi, ki jih je poklicna in
življenjska pot peljala na morje. Nekaj obravnav je posvetil tudi ladjedel-
ništvu in ladjarstvu, vselej s slovenskim predznakom.
Ta segment raziskovanja številčno tvori večji del Pahorjevih objav
na področju pomorske zgodovine, z njim pa je ustvaril nezamenljiv kor-
pus informacij o slovenskih pomorščakih in mornarjih iz 19. in začetkov
20. stoletja, ki so bili dejavni v avstrijski vojni mornarici in se šolali zanjo.
42
pomorsko-trgovinski uspeh. Zlasti lokalni zgodovinarji so Avstriji pripi-
sovali načrtno raznarodovalno politiko na škodo italijanskega kulturne-
ga elementa, dokler ni Fabio Cusin (1930) prekinil z dolgo tradicijo prevla-
de italijanskega nacionalističnega zgodovinopisja (G. Panjek 1986, 176).
Kasneje, italijanski, avstrijski, slovenski in drugi zgodovinarji, ki so delo-
vali v obdobju 1945–80 in so obravnavali ožje polje tržaške pomorske zgo-
dovine v obdobju od 18. stoletja dalje, so še največ pozornosti nameni-
li obsegu, sestavi, izvoru in ciljem pomorskega trgovskega prometa skozi
Trst. Druge izstopajoča interesna polja so bila institucionalni razvoj pro-
stega pristanišča, trgovinske institucije, ladjevje, ladjedelništvo, ladjar-
stvo, pomorsko zavarovalništvo, pristaniška infrastruktura, delavstvo v
pristanišču in v ladjedelnicah, izobraževanje na področju pomorstva ter
nenazadnje vojna mornarica (G. Panjek 1986).
Pahorjeva zgodovinopisna plovba v morskih vodah se je pričela ravno
pri vojni mornarici z raziskavami posameznih pomembnejših osebnosti
slovenskega porekla. Ta zgodnejša dela iz poznih šestdesetih let prejšnje-
ga stoletja so biografske narave, iz njih pa se je razvila ena od obeh glavnih
smernic, ki jih je po mojem mnenju mogoče razločiti v Pahorjevem pris-
topu k pomorski zgodovini. Z oblikovanjem kratkih biografskih predsta-
vitev življenja in dela posameznih admiralov, kontraadmiralov in drugih
oficirjev je namreč nadaljeval skozi vso svojo raziskovalno pot. Postopno
je svoj interes in delo razširil na drugo uveljavljeno smernico tržaške po-
morske zgodovine avstrijskega obdobja, in sicer na izobraževanje v po-
morstvu. To je storil tako, da jo je smiselno in ciljno tesno povezal s prav-
kar omenjenim raziskovanjem slovenskih pomorščakov, saj je bil prav
tako dosledno pozoren do elementov slovenstva in zlasti slovenskih ljudi
v samih izobraževalnih ustanovah in med dijaki oziroma študenti, ki so
se šolali za pomorske poklice. Posebej se je posvetil iskanju in evidentira-
nju pomorščakov z območij slovenskih dežel, v katerih jih na prvi pogled
ne bi iskali, in sicer na Štajerskem in na Koroškem. S tem je pokazal, da
nimamo pred sabo le posameznih visokih oficirjev, temveč da so sloven-
ske dežele prispevale razmeroma veliko število ljudi, ki jih je poklicna in
življenjska pot peljala na morje. Nekaj obravnav je posvetil tudi ladjedel-
ništvu in ladjarstvu, vselej s slovenskim predznakom.
Ta segment raziskovanja številčno tvori večji del Pahorjevih objav
na področju pomorske zgodovine, z njim pa je ustvaril nezamenljiv kor-
pus informacij o slovenskih pomorščakih in mornarjih iz 19. in začetkov
20. stoletja, ki so bili dejavni v avstrijski vojni mornarici in se šolali zanjo.
42
