Page 44 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
terih ugotovitvah in interpretacijah. Kot sam navaja, je navdih za iskanje
pomorščakov na podeželju Pahor našel pri avstrijskih kolegih.
»V krogu avstrijskih pomorskih znanstvenikov in bivših pomorščakov
[…] velja še vedno rek, da je ‹dobre pomorščake treba iskati v hribih›,
česar ni treba vzeti dobesedno, kajti ‹hribi› ne pomenijo nič drugega
kot ‹zaledje›. Po mnogih pomislekih in dvomih je tudi pri nas nastalo
vprašanje: Če to velja za celotno bivšo avstrijsko državo, zakaj ne bi
veljalo tudi za celotno slovensko ozemlje?«
Iz tega reka je v bistvu nastala Pahorjeva raziskovalna hipoteza, ki jo
je preverjal na različnih koncih Slovenije, tako s teritorialno širšimi raz-
iskavami v notranjosti vse do alpskega sveta kot z dvema poglobljenima
lokalnima študijama dveh vasi na Krasu.
A vir njegovega navdiha za to, da se je ozrl na podeželje in tam iskal
mornarje in pomorstvo, je prav verjetno tudi »J. Šorn s članki in razpra-
vami o Michelangelu Zoisu, Francu Tomažu Grošlju in Francu Rakovcu-
Reigersfeldu«. Pri slednjem je namreč Šorn (1955) navedel njegov zanimiv
predlog, povezan s koristmi pomorstva za avstrijsko državo:
»Kranjska ima za poljedelstvo dovolj ljudi, da, še preveč. Tisti kmet,
ki ima celo posestvo, pa bi hotel dati enega izmed svojih sinov služiti
prostovoljno na ladjo, naj bi bil za ves čas, ko bo sin na ladji, oproščen
davka in kontribucije –lastnik ladje, na kateri služi mladenič, pa naj
plača oboje mesto očeta zemljiški gosposki.«
Tudi v teh raziskavah se je Pahor osredotočil zlasti na »vojno pomor-
stvo«, pri čemer je podal rekonstrukcijo organiziranosti avstrijske vojne
mornarice ter njenih načel in načina novačenja pomorskega kadra od za-
četkov 19. stoletja do prve svetovne vojne. Precej se je posvetil preštevanju
pomorščakov in njihovemu poimenskemu navajanju. Vključevanje mor-
nariškega kadra s slovenskega prostora je sredi 19. stoletja in zatem do-
seglo tolikšen obseg, da je v njem Pahor opazil »takorekoč množičen od-
hod Slovencev na morje«. V pomorstvo so odhajali s podeželja in iz mest:
»Nesporno je ugotovljeno, da je bilo naše najbolj pomorsko mesto po-
leg Trsta Ljubljana. V skoraj enaki meri ji sledita Maribor in Celovec,
nato Gradec, Celje, Kranj in Škofja Loka. Med manjšimi kraji prednja-
čijo Brežice, Radgona, Slovenska Bistrica, Konjice, Postojna, Logatec
in Vrhnika, ki jim sledijo Novo mesto, Žužemberk, Tržič, Radovljica
in Sežana.«
44
terih ugotovitvah in interpretacijah. Kot sam navaja, je navdih za iskanje
pomorščakov na podeželju Pahor našel pri avstrijskih kolegih.
»V krogu avstrijskih pomorskih znanstvenikov in bivših pomorščakov
[…] velja še vedno rek, da je ‹dobre pomorščake treba iskati v hribih›,
česar ni treba vzeti dobesedno, kajti ‹hribi› ne pomenijo nič drugega
kot ‹zaledje›. Po mnogih pomislekih in dvomih je tudi pri nas nastalo
vprašanje: Če to velja za celotno bivšo avstrijsko državo, zakaj ne bi
veljalo tudi za celotno slovensko ozemlje?«
Iz tega reka je v bistvu nastala Pahorjeva raziskovalna hipoteza, ki jo
je preverjal na različnih koncih Slovenije, tako s teritorialno širšimi raz-
iskavami v notranjosti vse do alpskega sveta kot z dvema poglobljenima
lokalnima študijama dveh vasi na Krasu.
A vir njegovega navdiha za to, da se je ozrl na podeželje in tam iskal
mornarje in pomorstvo, je prav verjetno tudi »J. Šorn s članki in razpra-
vami o Michelangelu Zoisu, Francu Tomažu Grošlju in Francu Rakovcu-
Reigersfeldu«. Pri slednjem je namreč Šorn (1955) navedel njegov zanimiv
predlog, povezan s koristmi pomorstva za avstrijsko državo:
»Kranjska ima za poljedelstvo dovolj ljudi, da, še preveč. Tisti kmet,
ki ima celo posestvo, pa bi hotel dati enega izmed svojih sinov služiti
prostovoljno na ladjo, naj bi bil za ves čas, ko bo sin na ladji, oproščen
davka in kontribucije –lastnik ladje, na kateri služi mladenič, pa naj
plača oboje mesto očeta zemljiški gosposki.«
Tudi v teh raziskavah se je Pahor osredotočil zlasti na »vojno pomor-
stvo«, pri čemer je podal rekonstrukcijo organiziranosti avstrijske vojne
mornarice ter njenih načel in načina novačenja pomorskega kadra od za-
četkov 19. stoletja do prve svetovne vojne. Precej se je posvetil preštevanju
pomorščakov in njihovemu poimenskemu navajanju. Vključevanje mor-
nariškega kadra s slovenskega prostora je sredi 19. stoletja in zatem do-
seglo tolikšen obseg, da je v njem Pahor opazil »takorekoč množičen od-
hod Slovencev na morje«. V pomorstvo so odhajali s podeželja in iz mest:
»Nesporno je ugotovljeno, da je bilo naše najbolj pomorsko mesto po-
leg Trsta Ljubljana. V skoraj enaki meri ji sledita Maribor in Celovec,
nato Gradec, Celje, Kranj in Škofja Loka. Med manjšimi kraji prednja-
čijo Brežice, Radgona, Slovenska Bistrica, Konjice, Postojna, Logatec
in Vrhnika, ki jim sledijo Novo mesto, Žužemberk, Tržič, Radovljica
in Sežana.«
44
