Page 43 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 43
»Dobre pomorščake je treba iskati v hribih«: pristop Miroslava Pahorja k pomorski zgodovini
Ni mu pa uspelo se veliko posvetiti trgovski mornarici. S svojo dosledno
pozornostjo do slovenskega pomorskega človeka, ki ga je poiskal in na-
šel ob jadranski obali in vse do alpskega sveta, je izpolnjeval nalogo, ki si
jo je sam izrecno zadal: dokazati, da je slovenski narod pomorski narod,
vsaj od 19. stoletja dalje. To je tudi obdobje, ki ga je večinoma obravna-
val, čeprav je posegel tudi v čas druge svetovne vojne in po njej. V sklopu
te raziskovalne smernice ni izrazitejših odstopanj od metodoloških prije-
mov, ki jih srečamo tudi pri zgodovinarjih drugih narodnosti. Dejansko
niti s poudarjanjem slovenstva in posledično bogate slovenske pomorske
zgodovine, ki jo predstavljajo izstopajoči posamezniki slovenskega rodu,
Pahor ne odstopa od drugih zgodovinopisnih tradicij tistega obdobja, po-
sebej znotraj domene vojnega pomorstva. To, kar je pri njem novo, je bolj
to, da to počne s slovenskega vidika, medtem ko se ne bi preveč začudili,
če bi avstrijski, italijanski, angleški ali nizozemski zgodovinar vojne mor-
narice sredi 20. stoletja poudarjal njen pomen za svojo nacionalno zgodo-
vino. Izvirnejši je morda v tem, da je Slovence enega po enega iskal v se-
znamih pomorskih študentov in rekrutov. S tem je tudi nakazal, v katerih
virih bi še lahko iskali informacije. Ta segment Pahorjevega opusa je zdaj
zbran v drugi knjigi pričujočih zbranih del, pa čeprav sem ga predstavil
kot prvega.
Druga vodilna smernica je zaledje, za katero bi mogli reči, da pred-
stavlja Pahorjev način obravnave ustaljene pomorsko-zgodovinske teme
o Trstu, to so trgovinske poti in relacije: od kod je prihajalo in kam je bilo
namenjeno blago, ki je potovalo skozi tržaško pristanišče, katere dežele
in države so bile bolj ali manj pomembne kot dobavni ali ciljni trgi in ka-
tere vrste blaga so izvažale ali uvažale. Tako fokusirane raziskave smo te-
daj poznali tudi v slovenskem zgodovinopisju, čeprav za starejše obdobje
na prehodu med srednjim in novim vekom s Ferdom Gestrinom, ki so bolj
znane, za 18. stoletje pa z Jožetom Šornom (1955; 1959; 1964; 1970) in nje-
govimi deli o trgovskih povezavah med slovenskim zaledjem in obalnimi
mesti severnega Jadrana. Zato lahko rečemo, da je osredotočenost na slo-
vensko zaledje značilnost slovenskega zgodovinopisja na s pomorstvom
vezane tematike, saj pri avtorjih, ki so pisali v drugih jezikih, je tega bilo
precej manj. Kar je Pahorjeva izvirna specifika je njegova osredotočenost
na podeželskega človeka in na njegovo povezanost s pomorskimi dejav-
nostmi, zlasti z vključevanjem v vojno mornarico in v ladjedelstvo, pri če-
mer je bil izviren tako pri uporabljeni raziskovalni metodi kot pri neka-
43
Ni mu pa uspelo se veliko posvetiti trgovski mornarici. S svojo dosledno
pozornostjo do slovenskega pomorskega človeka, ki ga je poiskal in na-
šel ob jadranski obali in vse do alpskega sveta, je izpolnjeval nalogo, ki si
jo je sam izrecno zadal: dokazati, da je slovenski narod pomorski narod,
vsaj od 19. stoletja dalje. To je tudi obdobje, ki ga je večinoma obravna-
val, čeprav je posegel tudi v čas druge svetovne vojne in po njej. V sklopu
te raziskovalne smernice ni izrazitejših odstopanj od metodoloških prije-
mov, ki jih srečamo tudi pri zgodovinarjih drugih narodnosti. Dejansko
niti s poudarjanjem slovenstva in posledično bogate slovenske pomorske
zgodovine, ki jo predstavljajo izstopajoči posamezniki slovenskega rodu,
Pahor ne odstopa od drugih zgodovinopisnih tradicij tistega obdobja, po-
sebej znotraj domene vojnega pomorstva. To, kar je pri njem novo, je bolj
to, da to počne s slovenskega vidika, medtem ko se ne bi preveč začudili,
če bi avstrijski, italijanski, angleški ali nizozemski zgodovinar vojne mor-
narice sredi 20. stoletja poudarjal njen pomen za svojo nacionalno zgodo-
vino. Izvirnejši je morda v tem, da je Slovence enega po enega iskal v se-
znamih pomorskih študentov in rekrutov. S tem je tudi nakazal, v katerih
virih bi še lahko iskali informacije. Ta segment Pahorjevega opusa je zdaj
zbran v drugi knjigi pričujočih zbranih del, pa čeprav sem ga predstavil
kot prvega.
Druga vodilna smernica je zaledje, za katero bi mogli reči, da pred-
stavlja Pahorjev način obravnave ustaljene pomorsko-zgodovinske teme
o Trstu, to so trgovinske poti in relacije: od kod je prihajalo in kam je bilo
namenjeno blago, ki je potovalo skozi tržaško pristanišče, katere dežele
in države so bile bolj ali manj pomembne kot dobavni ali ciljni trgi in ka-
tere vrste blaga so izvažale ali uvažale. Tako fokusirane raziskave smo te-
daj poznali tudi v slovenskem zgodovinopisju, čeprav za starejše obdobje
na prehodu med srednjim in novim vekom s Ferdom Gestrinom, ki so bolj
znane, za 18. stoletje pa z Jožetom Šornom (1955; 1959; 1964; 1970) in nje-
govimi deli o trgovskih povezavah med slovenskim zaledjem in obalnimi
mesti severnega Jadrana. Zato lahko rečemo, da je osredotočenost na slo-
vensko zaledje značilnost slovenskega zgodovinopisja na s pomorstvom
vezane tematike, saj pri avtorjih, ki so pisali v drugih jezikih, je tega bilo
precej manj. Kar je Pahorjeva izvirna specifika je njegova osredotočenost
na podeželskega človeka in na njegovo povezanost s pomorskimi dejav-
nostmi, zlasti z vključevanjem v vojno mornarico in v ladjedelstvo, pri če-
mer je bil izviren tako pri uporabljeni raziskovalni metodi kot pri neka-
43
