Page 340 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 340
dana Borota
naslednjih področjih: reagiranje na zvok in ugotavljanje smeri zvoka, razli-
kovanje med glasbenimi in neglasbenimi zvoki, glasbeno čebljanje, težnja
po usklajevanju gibanja z glasbo in pomnjenje glasbenih vzorcev (Sloboda
2007). Prirojenih dispozicij ne smemo zamenjevati z dednostjo. Ni dokazov,
da bi otrok talentiranih glasbenikov podedoval tudi glasbene sposobnosti
(Motte-Haber 1990; Gordon 1995). Učitelj tako mora biti pozoren na individu-
alne potrebe in glasbeni potencial vsakega otroka posebej.
Z učenjem v spodbudnem okolju in lastno aktivnostjo dispozicije razvi-
jemo v glasbene sposobnosti.² Sposobnosti lahko izrazimo, če imamo razvite
spretnosti.³ Pri tem vemo, da otrokove sposobnosti prehitevajo motorično
izvedbo. Otrok v glasbi veliko več zazna, doživi, si zapomni in razume, kot
lahko izrazi (Motte-Haber 1990). Tudi tu najdemo vzporednice z govornim
razvojem. Otrok razume pomen povedi, ki je oblikovana po določenih pravi-
lih sintakse, še preden jo zna po teh pravilih tvoriti. Tudi v glasbi otrok zazna
glasbeno celoto in se odzove nanjo, še preden zna po pravilih glasbene sin-
takse ustvariti novo (Sloboda 2007). Razliko med glasbenimi sposobnostmi
in dosežki otroka ugotavlja tudi Gordon (1995) in dodaja, da povezave med
njimi niso vedno premo sorazmerne. Raven glasbenih sposobnosti se vse do
9. leta starosti spreminja v odvisnosti od kakovosti glasbenega okolja, v kate-
rem otrok živi. Po tem obdobju se otrokov glasbeni potencial ustali in okolje
nima več vpliva na raven razvitosti glasbenih sposobnosti (Gordon 1995).
Otrok nosi v sebi ustvarjalne potenciale. Nestrpno čaka na priložnosti, da
jih bo izrazil in da ga bomo mi, odrasli, opazili (Rinaldi 2006). Če njegovim
glasbenim dosežkom pozorno prisluhnemo, zagledamo podobo »velikega
glasbenika« in poznavalca glasbe. Izgrajevanje te podobe je odvisno od na-
šega védenja o otroku in naših pričakovanj, ki jih gojimo do njega (Borota
2009).
V prispevku želimo razpravljati o glasbenem razvoju otroka. Posebno po-
zornost namenjamo dojenčku – otroku v prvem letu življenja. Pogled na nje-
² Izraz se najpogosteje uporablja za elementarne glasbene sposobnosti, ki se razvijejo iz glas-
benih dispozicij. To so melodične in ritmične sposobnosti pa tudi sposobnost harmonskega
občutenja, ki se razvije na podlagi melodičnih sposobnosti. V preteklosti smo te sposobnosti
poimenovali z izrazom posluh (melodični, ritmični, harmonski posluh) (Oblak 2001). Elemen-
tarne glasbene sposobnosti so odvisne od sposobnosti za posploševanje, ki otroku omogoča
npr. nadaljevati začeto glasbeno misel, odgovoriti na glasbeno vprašanje, predvideti potek me-
lodije (Gordon 1995).
³ Pri glasbi gre za spretnost rabe dveh temeljnih izraznih sredstev: (pevskega) glasu in rokova-
nja z glasbili (Borota 2013). Omenja se tudi spretnost poslušanja glasbe, predvsem na področju
preusmerjanja pozornosti med elementi in izraznimi sredstvi glasbe, kot so motivi in oblikovni
deli, ritem, melodija, zvočna barva, tempo . . . (Bamberger 2000).
340
naslednjih področjih: reagiranje na zvok in ugotavljanje smeri zvoka, razli-
kovanje med glasbenimi in neglasbenimi zvoki, glasbeno čebljanje, težnja
po usklajevanju gibanja z glasbo in pomnjenje glasbenih vzorcev (Sloboda
2007). Prirojenih dispozicij ne smemo zamenjevati z dednostjo. Ni dokazov,
da bi otrok talentiranih glasbenikov podedoval tudi glasbene sposobnosti
(Motte-Haber 1990; Gordon 1995). Učitelj tako mora biti pozoren na individu-
alne potrebe in glasbeni potencial vsakega otroka posebej.
Z učenjem v spodbudnem okolju in lastno aktivnostjo dispozicije razvi-
jemo v glasbene sposobnosti.² Sposobnosti lahko izrazimo, če imamo razvite
spretnosti.³ Pri tem vemo, da otrokove sposobnosti prehitevajo motorično
izvedbo. Otrok v glasbi veliko več zazna, doživi, si zapomni in razume, kot
lahko izrazi (Motte-Haber 1990). Tudi tu najdemo vzporednice z govornim
razvojem. Otrok razume pomen povedi, ki je oblikovana po določenih pravi-
lih sintakse, še preden jo zna po teh pravilih tvoriti. Tudi v glasbi otrok zazna
glasbeno celoto in se odzove nanjo, še preden zna po pravilih glasbene sin-
takse ustvariti novo (Sloboda 2007). Razliko med glasbenimi sposobnostmi
in dosežki otroka ugotavlja tudi Gordon (1995) in dodaja, da povezave med
njimi niso vedno premo sorazmerne. Raven glasbenih sposobnosti se vse do
9. leta starosti spreminja v odvisnosti od kakovosti glasbenega okolja, v kate-
rem otrok živi. Po tem obdobju se otrokov glasbeni potencial ustali in okolje
nima več vpliva na raven razvitosti glasbenih sposobnosti (Gordon 1995).
Otrok nosi v sebi ustvarjalne potenciale. Nestrpno čaka na priložnosti, da
jih bo izrazil in da ga bomo mi, odrasli, opazili (Rinaldi 2006). Če njegovim
glasbenim dosežkom pozorno prisluhnemo, zagledamo podobo »velikega
glasbenika« in poznavalca glasbe. Izgrajevanje te podobe je odvisno od na-
šega védenja o otroku in naših pričakovanj, ki jih gojimo do njega (Borota
2009).
V prispevku želimo razpravljati o glasbenem razvoju otroka. Posebno po-
zornost namenjamo dojenčku – otroku v prvem letu življenja. Pogled na nje-
² Izraz se najpogosteje uporablja za elementarne glasbene sposobnosti, ki se razvijejo iz glas-
benih dispozicij. To so melodične in ritmične sposobnosti pa tudi sposobnost harmonskega
občutenja, ki se razvije na podlagi melodičnih sposobnosti. V preteklosti smo te sposobnosti
poimenovali z izrazom posluh (melodični, ritmični, harmonski posluh) (Oblak 2001). Elemen-
tarne glasbene sposobnosti so odvisne od sposobnosti za posploševanje, ki otroku omogoča
npr. nadaljevati začeto glasbeno misel, odgovoriti na glasbeno vprašanje, predvideti potek me-
lodije (Gordon 1995).
³ Pri glasbi gre za spretnost rabe dveh temeljnih izraznih sredstev: (pevskega) glasu in rokova-
nja z glasbili (Borota 2013). Omenja se tudi spretnost poslušanja glasbe, predvsem na področju
preusmerjanja pozornosti med elementi in izraznimi sredstvi glasbe, kot so motivi in oblikovni
deli, ritem, melodija, zvočna barva, tempo . . . (Bamberger 2000).
340
