Page 341 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 341
Raziskovanje glasbenega razvoja in pomen glasbenega okolja za dojenčka
gove zmožnosti se je skozi čas spreminjal. V ta namen bomo raziskovanje
glasbenega razvoja in védenje o glasbenih sposobnosti pri otroku osvetlili
skozi diahrono perspektivo. Predpostavljamo, da je dojenček velik pozna-
valec glasbe. Pri utemeljevanju predpostavke se opiramo na teorije razvoja
glasbenih sposobnosti, ki izpostavljajo pomen kritičnih razvojnih obdobij za
glasbo in bogatega glasbenega okolja v socialno-kulturnem kontekstu. Ugo-
tovitve so lahko v pomoč pri razumevanju pomena procesov inkulturalizacije
in posebnosti zgodnjega glasbenega razvoja pa tudi razumevanja otroko-
vega doživljanja in izražanja doživetij.
Pogled na raziskovanje in razumevanje glasbenega razvoja
z diahrone perspektive
Začetki znanstvenega preučevanja glasbenega razvoja segajo v začetek 20.
stoletja. Raziskovalci so z opazovanjem lastnih otrok prepoznavali in opiso-
vali značilna glasbena vedênja v povezavi z glasbenim spominom ter spo-
sobnosti prepoznavanja melodičnih in ritmičnih prvin (Motte-Haber 1990).
Po zgledu razvojne psihologije so bila raziskovanja usmerjena v opredelje-
vanje glasbenih razvojnih stopenj in iskanje praoblik glasbenega izražanja.
Iz tega obdobja je znana raziskava nemškega psihologa Heinza Wernerja
(1890–1964).⁴ Menil je, da je odkril ontogenetično melodično praobliko. Pra-
oblika otrokovih pevskih začetkov naj bi bil ton, ki pada v glissandu, ki ga
triletni otrok že more razločiti kot motiv male terce (str. 326). Mala terca naj
bi bila tako izhodišče za otroške pesmi in glasbeno opismenjevanje otrok.
Tej raziskavi je bilo očitano, da je bila zanemarjena predpostavka, da je lahko
mala terca v določenem glasbenem okolju priučljiva.
Vrsto let so strokovnjaki iskali odgovor na vprašanje, ali obstaja enovita
glasbena sposobnost ali gre za raznovrstne glasbene sposobnosti, ki delu-
jejo navzven usklajeno in vzajemno (Radoš 2010). Tovrstno raziskovanje se
je osredinilo predvsem na populacijo otrok v srednjem in poznem otroštvu⁵
ter mladostnike. Pogosto je šlo za primerjavo glasbenih sposobnosti otrok, ki
niso ali so bili deležni glasbenega izobraževanja.
Prvi psihološki test glasbenih sposobnosti je leta 1880 razvil Carl Stumpf
(1848–1936). Meril je reprodukcijo tona, izvedenega na klavirju, sposobnost
razlikovanja tonskih višin in oceno stopnje konsonance (Radoš 2010). Prvi
⁴ V raziskavi je sodelovalo 45 otrok iz družin nižjega ekomskega statusa na Dunaju. Raziskovalec
je bil mnenja, da je tako izločil vpliv okolja in možnosti vpliva glasbenega šolanja, saj otroci iz
revnih družin niso deležni glasbenega šolanja (Motte-Haber 1990).
⁵ Otroci, stari med 6 in 11 let.
341
gove zmožnosti se je skozi čas spreminjal. V ta namen bomo raziskovanje
glasbenega razvoja in védenje o glasbenih sposobnosti pri otroku osvetlili
skozi diahrono perspektivo. Predpostavljamo, da je dojenček velik pozna-
valec glasbe. Pri utemeljevanju predpostavke se opiramo na teorije razvoja
glasbenih sposobnosti, ki izpostavljajo pomen kritičnih razvojnih obdobij za
glasbo in bogatega glasbenega okolja v socialno-kulturnem kontekstu. Ugo-
tovitve so lahko v pomoč pri razumevanju pomena procesov inkulturalizacije
in posebnosti zgodnjega glasbenega razvoja pa tudi razumevanja otroko-
vega doživljanja in izražanja doživetij.
Pogled na raziskovanje in razumevanje glasbenega razvoja
z diahrone perspektive
Začetki znanstvenega preučevanja glasbenega razvoja segajo v začetek 20.
stoletja. Raziskovalci so z opazovanjem lastnih otrok prepoznavali in opiso-
vali značilna glasbena vedênja v povezavi z glasbenim spominom ter spo-
sobnosti prepoznavanja melodičnih in ritmičnih prvin (Motte-Haber 1990).
Po zgledu razvojne psihologije so bila raziskovanja usmerjena v opredelje-
vanje glasbenih razvojnih stopenj in iskanje praoblik glasbenega izražanja.
Iz tega obdobja je znana raziskava nemškega psihologa Heinza Wernerja
(1890–1964).⁴ Menil je, da je odkril ontogenetično melodično praobliko. Pra-
oblika otrokovih pevskih začetkov naj bi bil ton, ki pada v glissandu, ki ga
triletni otrok že more razločiti kot motiv male terce (str. 326). Mala terca naj
bi bila tako izhodišče za otroške pesmi in glasbeno opismenjevanje otrok.
Tej raziskavi je bilo očitano, da je bila zanemarjena predpostavka, da je lahko
mala terca v določenem glasbenem okolju priučljiva.
Vrsto let so strokovnjaki iskali odgovor na vprašanje, ali obstaja enovita
glasbena sposobnost ali gre za raznovrstne glasbene sposobnosti, ki delu-
jejo navzven usklajeno in vzajemno (Radoš 2010). Tovrstno raziskovanje se
je osredinilo predvsem na populacijo otrok v srednjem in poznem otroštvu⁵
ter mladostnike. Pogosto je šlo za primerjavo glasbenih sposobnosti otrok, ki
niso ali so bili deležni glasbenega izobraževanja.
Prvi psihološki test glasbenih sposobnosti je leta 1880 razvil Carl Stumpf
(1848–1936). Meril je reprodukcijo tona, izvedenega na klavirju, sposobnost
razlikovanja tonskih višin in oceno stopnje konsonance (Radoš 2010). Prvi
⁴ V raziskavi je sodelovalo 45 otrok iz družin nižjega ekomskega statusa na Dunaju. Raziskovalec
je bil mnenja, da je tako izločil vpliv okolja in možnosti vpliva glasbenega šolanja, saj otroci iz
revnih družin niso deležni glasbenega šolanja (Motte-Haber 1990).
⁵ Otroci, stari med 6 in 11 let.
341
