Page 342 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 342
dana Borota
standardizirani test, zasnovan na teoretičnih osnovah, je razvil Carl Emil Sea-
shore (1866–1949). Bil je zagovornik eksaktnega merjenja in natančne analize
dobljenih podatkov.
Zanimivo je, da so raziskovanje glasbenega razvoja vse do 80. let 20. stole-
tja izvajali psihologi. Ni naključje, da gre za obdobje intenzivnega razvoja te-
stnih baterij in drugih inštrumentov za merjenje glasbenih sposobnosti. Ra-
ziskave so potekale v laboratorijih. Zvok in glasba sta bila izvedena na gene-
ratorjih. Merski inštrumenti so bili zasnovani na tedanjih teorijah glasbenega
razvoja. Unitaristična smer teorije glasbenih sposobnosti je zagovarjala eno-
vito glasbeno sposobnost, ki so jo pogosto poimenovali kot muzikaličnost.
Zagovorniki te teorije so bili predvsem angleški raziskovalci. Očitalo se jim je,
da so pri testiranju merili posamezne komponente muzikalnosti, na koncu pa
rezultate preprosto sešteli (Rojko 2010). Druga smer je atomistična. Zagovarja
stališče, da je muzikaličnost skupek raznovrstnih glasbenih sposobnosti. To
smer so razvijali ameriški psihologi.
Glavni zagovornik enovite glasbene sposobnosti je angleški psiholog He-
nry Wing.⁶ Z raziskavami in faktorsko analizo je izluščil splošni faktor glas-
benih sposobnosti. Glasbeno inteligentnost je opredelil kot splošno sposob-
nost zaznavanja in vrednotenja glasbe, ki se navzven kaže kot sposobnost
percepcije, recepcije in produkcije glasbe ter sposobnost estetske presoje
glasbe (Radoš 2010, 100). Skupaj z Arnoldom Bentleyjem (1913–2001) sta, pod
vplivom teorije o splošnem inteligenčnem količniku, računala količnik muzi-
kalnosti.
Danes je teorija o inteligenčnem količniku Charlesa Spearmana presežena.
Gordon je mnenja, da je povezav med glasbenimi sposobnostmi in testi in-
teligentnosti le za od 5 do 10 odstotkov (Gordon 1967). Bentley se je kasneje
od ekstremističnih pogledov na razvoj glasbenih sposobnosti oddaljil. Na
predpostavkah o obstoju treh elementarnih glasbenih sposobnosti⁷ je raz-
vil enega najbolj znanih testov, mere glasbenih sposobnosti (angl. Measures
of Musical Ability) (Smolej-Fritz 2000). Test je bil uporabljen v raziskavi Bar-
⁶ Pred njim je bil poznan raziskovalec enovite glasbene sposobnosti madžarski psiholog Geza
Révész, ki je imel za takratne razmere ogromen lasten laboratorij s kar 40 sobami za testiranje
glasbenih sposobnosti (Radoš 2010). Štejemo ga za pionirja eksperimentalnega ugotavljanja
muzikalnosti pri otrocih (Rojko 1981). Opredelil je osem slušno-glasbenih sposobnosti: smisel
za ritem, regionalni sluh, analizo dvoglasja in večglasja, relativni posluh, smisel za harmonijo,
glasbeno dojemanje in ponavljanje melodije ter igranje po posluhu z improvizacijo (Révész
2001).
⁷ Te so: sposobnost razlikovanja tonskih višin, sposobnost pomnjenja melodije in sposobnost
pomnjenja ritma, ki se jim doda sposobnost analize akordov (Radoš 2010).
342
standardizirani test, zasnovan na teoretičnih osnovah, je razvil Carl Emil Sea-
shore (1866–1949). Bil je zagovornik eksaktnega merjenja in natančne analize
dobljenih podatkov.
Zanimivo je, da so raziskovanje glasbenega razvoja vse do 80. let 20. stole-
tja izvajali psihologi. Ni naključje, da gre za obdobje intenzivnega razvoja te-
stnih baterij in drugih inštrumentov za merjenje glasbenih sposobnosti. Ra-
ziskave so potekale v laboratorijih. Zvok in glasba sta bila izvedena na gene-
ratorjih. Merski inštrumenti so bili zasnovani na tedanjih teorijah glasbenega
razvoja. Unitaristična smer teorije glasbenih sposobnosti je zagovarjala eno-
vito glasbeno sposobnost, ki so jo pogosto poimenovali kot muzikaličnost.
Zagovorniki te teorije so bili predvsem angleški raziskovalci. Očitalo se jim je,
da so pri testiranju merili posamezne komponente muzikalnosti, na koncu pa
rezultate preprosto sešteli (Rojko 2010). Druga smer je atomistična. Zagovarja
stališče, da je muzikaličnost skupek raznovrstnih glasbenih sposobnosti. To
smer so razvijali ameriški psihologi.
Glavni zagovornik enovite glasbene sposobnosti je angleški psiholog He-
nry Wing.⁶ Z raziskavami in faktorsko analizo je izluščil splošni faktor glas-
benih sposobnosti. Glasbeno inteligentnost je opredelil kot splošno sposob-
nost zaznavanja in vrednotenja glasbe, ki se navzven kaže kot sposobnost
percepcije, recepcije in produkcije glasbe ter sposobnost estetske presoje
glasbe (Radoš 2010, 100). Skupaj z Arnoldom Bentleyjem (1913–2001) sta, pod
vplivom teorije o splošnem inteligenčnem količniku, računala količnik muzi-
kalnosti.
Danes je teorija o inteligenčnem količniku Charlesa Spearmana presežena.
Gordon je mnenja, da je povezav med glasbenimi sposobnostmi in testi in-
teligentnosti le za od 5 do 10 odstotkov (Gordon 1967). Bentley se je kasneje
od ekstremističnih pogledov na razvoj glasbenih sposobnosti oddaljil. Na
predpostavkah o obstoju treh elementarnih glasbenih sposobnosti⁷ je raz-
vil enega najbolj znanih testov, mere glasbenih sposobnosti (angl. Measures
of Musical Ability) (Smolej-Fritz 2000). Test je bil uporabljen v raziskavi Bar-
⁶ Pred njim je bil poznan raziskovalec enovite glasbene sposobnosti madžarski psiholog Geza
Révész, ki je imel za takratne razmere ogromen lasten laboratorij s kar 40 sobami za testiranje
glasbenih sposobnosti (Radoš 2010). Štejemo ga za pionirja eksperimentalnega ugotavljanja
muzikalnosti pri otrocih (Rojko 1981). Opredelil je osem slušno-glasbenih sposobnosti: smisel
za ritem, regionalni sluh, analizo dvoglasja in večglasja, relativni posluh, smisel za harmonijo,
glasbeno dojemanje in ponavljanje melodije ter igranje po posluhu z improvizacijo (Révész
2001).
⁷ Te so: sposobnost razlikovanja tonskih višin, sposobnost pomnjenja melodije in sposobnost
pomnjenja ritma, ki se jim doda sposobnost analize akordov (Radoš 2010).
342
