Page 15 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 15
Didaktični vidik uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v visokem šolstvu
Izobraževanje na daljavo se zgodi, ko so učenci in njihovi učitelji na raz-
ličnih geografskih lokacijah in se navodila pojavijo na elektronski na-
pravi, kot je računalnik ali mobilni telefon. Učenje se lahko pojavi v sin-
hronem okolju, v katerem so vsi udeleženci povezani hkrati, ali v asin-
hronem okolju, ko se udeleženci učijo v različnih časih.
Na podlagi zapisanega lahko definicijo izobraževanja na daljavo uteme-
ljimo s štirimi vsebinskimi komponentami, in sicer (Schlosser in Simonson
2010):
1. Institucionalno komponento: izobraževanje na daljavo ni striktno ve-
zano na klasično formalno izobraževanje, ampak temelji na vzposta-
vljanju neformalnih oblik izobraževanja.
2. Komponento distance: bistveni element izobraževanja na daljavo je lo-
čenost med učečim se in učiteljem. Glede na to, da si učeči se sam izbira
kraj in čas učenja, tega ni moč pogojevati z prisotnostjo učitelja.
3. Komponento (interaktivne) komunikacije: izobraževanje na daljavo te-
melji na posredni komunikaciji med učečim se in učiteljem. Ta poteka
s pomočjo različnih medijev. Vendar je na tej točki moč zaznati razlike
med razumevanjem medijev, ki se uporabljajo pri izobraževanju na da-
ljavo. Pri starejših definicijah je v ospredju poudarjanje klasičnih medi-
jev (npr. pošta, kasete itd.), v sodobnih pa prihajajo v ospredje elektron-
ske tehnologije.
4. Didaktično komponento učitelja: pri izobraževanju na daljavo pridobiva
pomembnejšo vlogo učeči se, saj ne pogojuje le časovno in prostorsko
izvedbo pedagoškega procesa, ampak lahko pomembno vpliva tudi na
samo vsebino. Učitelj bi se svojim načinom dela moral čim bolj približati
individualnim potrebam učečega se.
Pojavna oblika izobraževanja na daljavo pa ni enovita. Najpogosteje izpo-
stavljena klasifikacija oblik izobraževanje na daljavo deli na: dopisno izobra-
ževanje in e-izobraževanje, ki se nadalje deli na delno tehnično podprto in
celostno e-izobraževanje (slika 1).
Dopisno izobraževanje (angl. correspondence education) predstavlja tra-
dicionalno obliko izobraževanja na daljavo. Dopisno izobraževanje namreč
lahko kronološko umestimo kot prvo fazo razvijanja izobraževanja na da-
ljavo. Če se osredotočimo na njeno opredelitev, je moč dopisno izobraže-
vanje razumeti kot formalni izobraževalni proces, v katerem izobraževalna
institucija pripravlja in posreduje učna gradiva po pošti. Interakcija med uči-
15
Izobraževanje na daljavo se zgodi, ko so učenci in njihovi učitelji na raz-
ličnih geografskih lokacijah in se navodila pojavijo na elektronski na-
pravi, kot je računalnik ali mobilni telefon. Učenje se lahko pojavi v sin-
hronem okolju, v katerem so vsi udeleženci povezani hkrati, ali v asin-
hronem okolju, ko se udeleženci učijo v različnih časih.
Na podlagi zapisanega lahko definicijo izobraževanja na daljavo uteme-
ljimo s štirimi vsebinskimi komponentami, in sicer (Schlosser in Simonson
2010):
1. Institucionalno komponento: izobraževanje na daljavo ni striktno ve-
zano na klasično formalno izobraževanje, ampak temelji na vzposta-
vljanju neformalnih oblik izobraževanja.
2. Komponento distance: bistveni element izobraževanja na daljavo je lo-
čenost med učečim se in učiteljem. Glede na to, da si učeči se sam izbira
kraj in čas učenja, tega ni moč pogojevati z prisotnostjo učitelja.
3. Komponento (interaktivne) komunikacije: izobraževanje na daljavo te-
melji na posredni komunikaciji med učečim se in učiteljem. Ta poteka
s pomočjo različnih medijev. Vendar je na tej točki moč zaznati razlike
med razumevanjem medijev, ki se uporabljajo pri izobraževanju na da-
ljavo. Pri starejših definicijah je v ospredju poudarjanje klasičnih medi-
jev (npr. pošta, kasete itd.), v sodobnih pa prihajajo v ospredje elektron-
ske tehnologije.
4. Didaktično komponento učitelja: pri izobraževanju na daljavo pridobiva
pomembnejšo vlogo učeči se, saj ne pogojuje le časovno in prostorsko
izvedbo pedagoškega procesa, ampak lahko pomembno vpliva tudi na
samo vsebino. Učitelj bi se svojim načinom dela moral čim bolj približati
individualnim potrebam učečega se.
Pojavna oblika izobraževanja na daljavo pa ni enovita. Najpogosteje izpo-
stavljena klasifikacija oblik izobraževanje na daljavo deli na: dopisno izobra-
ževanje in e-izobraževanje, ki se nadalje deli na delno tehnično podprto in
celostno e-izobraževanje (slika 1).
Dopisno izobraževanje (angl. correspondence education) predstavlja tra-
dicionalno obliko izobraževanja na daljavo. Dopisno izobraževanje namreč
lahko kronološko umestimo kot prvo fazo razvijanja izobraževanja na da-
ljavo. Če se osredotočimo na njeno opredelitev, je moč dopisno izobraže-
vanje razumeti kot formalni izobraževalni proces, v katerem izobraževalna
institucija pripravlja in posreduje učna gradiva po pošti. Interakcija med uči-
15
