Page 17 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Didaktični vidik uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v visokem šolstvu
loškim/faznim razvojem izobraževanja na daljavo. Med slednje sodi Gerlič
(2003). Pri omenjenem je moč zaznati štiri faze razvoja izobraževanja na da-
ljavo. Za razumevanje e-izobraževanja sta ključni zadnji dve fazi.¹ Po mnenju
prej omenjenih avtorjev se v tretji fazi razvoja izobraževanja na daljavo pr-
vič pojavlja neposredna uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije,
in sicer v kombinaciji z drugimi viri znanja, npr. radiom, televizijo itd. V četrto
fazi pa govorijo o vzpostavitvi e-izobraževanja v pravem pomenu besede, saj
v tem primeru izobraževanje temelji na sistemih interaktivne multimedije, ra-
čunalniško podprtega komuniciranja s pomočjo spleta (Gerlič 2003).
Omenjena dihotomna opredelitev e-izobraževanja je pomembno vpli-
vala na razumevanja tega pojma v širšem in ožjem pomenu. Širši pomen
e-izobraževanja se tesno povezuje s tretjo fazo razvoja izobraževanja na da-
ljavo in se odraža v e-izobraževanju, kjer je izobraževanje na daljavo le delno
tehnološko podprto in je tehnologija le ena od sestavin pedagoškega pro-
cesa. Pri opredeljevanju e-izobraževanja v ožjem pomenu pa izhaja iz če-
trte in pete faze razvoja izobraževanja na daljavo in je tehnološka podpora
v celoti integrirana v celotni izobraževalni proces, tako pedagoški kot tudi
administrativni del. V pedagoški praksi pa je moč zaslediti tudi tretji tip e-
izobraževanja, ki predstavlja kombinacijo e-izobraževanja v širšem in ožjem
pomenu. V tem primeru je e-izobraževanje dopolnitev neposrednega (tradi-
cionalnega) poučevanja (Bregar, Zagmajster in Radovan 2010).
Vendar pa je moč zaznati, da je bilo kronološko opredeljevanje in ume-
ščanje e-izobraževanja v kontekst faz izobraževanja na daljavo večkrat pre-
seženo z definicijami, ki so se izraziteje naslanjale na pedagoško-didaktični
vidik. Tipičen primer tovrstnih definicij predstavlja definicija Jereba in Ber-
nika, ko z e-izobraževanjem poimenujeta »vse oblike elektronsko podprtega
poučevanja in učenja, ki so procesne in imajo cilj povečati znanje izobraže-
vanca (v okviru njegovih individualnih sposobnosti, izkušenj in znanja), pri
tem pa informacijski in komunikacijski sistemi služijo kot medij za izpeljavo
izobraževalnega procesa« (Jereb in Bernik 2006, 76).
Iz zapisane definicije je razvidno, da je temeljna značilnost e-izobraževanja
naslomba celotnega izobraževalnega procesa na uporabo informacijsko-
komunikacijske tehnologije, predvsem za potrebe povečanja kompetentno-
sti učečega se. Element povečanja kompetentnosti učečega se in predvsem
¹ Prva faza razvoja izobraževanja na daljavo temelji na dopisnem izobraževanju, kjer gre za te-
kstovno gradivo in pisno komunikacijo s poštnim pošiljanjem gradiv. V drugi fazi pa se pojavi
izvajanje izobraževanja na daljavo s pomočjo multimedijev, kot so avdio- in videokasete ter
računalniško podprto učenje (Gerlič 2003).
17
loškim/faznim razvojem izobraževanja na daljavo. Med slednje sodi Gerlič
(2003). Pri omenjenem je moč zaznati štiri faze razvoja izobraževanja na da-
ljavo. Za razumevanje e-izobraževanja sta ključni zadnji dve fazi.¹ Po mnenju
prej omenjenih avtorjev se v tretji fazi razvoja izobraževanja na daljavo pr-
vič pojavlja neposredna uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije,
in sicer v kombinaciji z drugimi viri znanja, npr. radiom, televizijo itd. V četrto
fazi pa govorijo o vzpostavitvi e-izobraževanja v pravem pomenu besede, saj
v tem primeru izobraževanje temelji na sistemih interaktivne multimedije, ra-
čunalniško podprtega komuniciranja s pomočjo spleta (Gerlič 2003).
Omenjena dihotomna opredelitev e-izobraževanja je pomembno vpli-
vala na razumevanja tega pojma v širšem in ožjem pomenu. Širši pomen
e-izobraževanja se tesno povezuje s tretjo fazo razvoja izobraževanja na da-
ljavo in se odraža v e-izobraževanju, kjer je izobraževanje na daljavo le delno
tehnološko podprto in je tehnologija le ena od sestavin pedagoškega pro-
cesa. Pri opredeljevanju e-izobraževanja v ožjem pomenu pa izhaja iz če-
trte in pete faze razvoja izobraževanja na daljavo in je tehnološka podpora
v celoti integrirana v celotni izobraževalni proces, tako pedagoški kot tudi
administrativni del. V pedagoški praksi pa je moč zaslediti tudi tretji tip e-
izobraževanja, ki predstavlja kombinacijo e-izobraževanja v širšem in ožjem
pomenu. V tem primeru je e-izobraževanje dopolnitev neposrednega (tradi-
cionalnega) poučevanja (Bregar, Zagmajster in Radovan 2010).
Vendar pa je moč zaznati, da je bilo kronološko opredeljevanje in ume-
ščanje e-izobraževanja v kontekst faz izobraževanja na daljavo večkrat pre-
seženo z definicijami, ki so se izraziteje naslanjale na pedagoško-didaktični
vidik. Tipičen primer tovrstnih definicij predstavlja definicija Jereba in Ber-
nika, ko z e-izobraževanjem poimenujeta »vse oblike elektronsko podprtega
poučevanja in učenja, ki so procesne in imajo cilj povečati znanje izobraže-
vanca (v okviru njegovih individualnih sposobnosti, izkušenj in znanja), pri
tem pa informacijski in komunikacijski sistemi služijo kot medij za izpeljavo
izobraževalnega procesa« (Jereb in Bernik 2006, 76).
Iz zapisane definicije je razvidno, da je temeljna značilnost e-izobraževanja
naslomba celotnega izobraževalnega procesa na uporabo informacijsko-
komunikacijske tehnologije, predvsem za potrebe povečanja kompetentno-
sti učečega se. Element povečanja kompetentnosti učečega se in predvsem
¹ Prva faza razvoja izobraževanja na daljavo temelji na dopisnem izobraževanju, kjer gre za te-
kstovno gradivo in pisno komunikacijo s poštnim pošiljanjem gradiv. V drugi fazi pa se pojavi
izvajanje izobraževanja na daljavo s pomočjo multimedijev, kot so avdio- in videokasete ter
računalniško podprto učenje (Gerlič 2003).
17
