Page 19 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
Didaktični vidik uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v visokem šolstvu
do interneta. Prav tako pa pomembno vpliva na možnost individualizacije
pedagoškega procesa, tako z vidika organizacije kot tudi načina in ravni raz-
vijanja kompetenc posameznika.
Redefiniranje pedagoškega procesa ob uporabi
informacijsko-komunikacijske tehnologije
V želji po natančnejšem razumevanju vpliva vključevanja informacijsko-
komunikacijske tehnologije v pedagoški proces bodo v tem poglavju pri-
kazane bistvene razlike med izobraževanjem na daljavo (oz. natančneje e-
izobraževanjem) in klasičnim (ex chatedra) pedagoškim procesom. Če se za
začetek usmerimo k pedagoškim teorijam, je moč izpostaviti, da izobraževa-
nje na daljavo kronološko temelji na behavioristični teoriji, ki temelji na raz-
merju med dražljaji in reakcijami nanje (Ally 2004). Slednje se prvenstveno
odraža v dopisnem izobraževanju in tudi prvotnih oblikah e-izobraževanja.
To je temeljilo na unificiranih izobraževalnih programih, s katerimi so želeli
doseči čim večje skupine prebivalstva. Ker pa se je slednje pokazalo kot po-
manjkljivost in se je prvenstveno izkazalo kot neekonomično, je bilo moč za-
znati prehod izobraževanja na daljavo h kognitivistični teoriji. Slednja temelji
na predpostavki, da je uspešnost izobraževanja tesno pogojena z aktivnostjo
posameznika in njegovimi predispozicijami. Tako izobraževanje na daljavo ni
več moglo temeljiti na unifiniranih izobraževalnih programih, ampak mora
izobraževalne programe individualizirati. Slednje pa se jasno odraža v so-
dobnih oblikah e-izobraževanja, ki poskušajo zmanjšati prepad, ki se pojavlja
zaradi posrednosti odnosa med učiteljem in učečim se (Ally 2004).
Kot je bilo razvidno iz predhodnega poglavja, lahko izobraževanje na da-
ljavo na splošno razumemo kot obliko posrednega izobraževanja, saj sta uči-
telj in učeči se med samim pedagoškim procesom prostorsko, lahko pa tudi
časovno ločena. Prostorska (in časovna) ločitev učitelja in učečega se po-
membno vpliva na (ne)možnosti vpliva učitelja na učečega se oz. zahteva
sofisticirane pristope k učečemu se. Ravno umanjkanje neposrednega stika
med učiteljem in učečim se prvenstveno zahteva posebno pripravo učnega
gradiva. Glede na to je eden od osnovnih pogojev uspešnosti in učinkovi-
tosti izobraževanja na daljavo učečega se zagotoviti posebej oblikovano, za
samostojno izobraževanje prilagojeno učno gradivo (Gerlič 2003).
Če slednje nekoliko natančneje opišemo z besedami Dinevskega in Ojstr-
ška (2003, 539), je celovita ponudba e-izobraževanja sestavljena iz treh ključ-
nih elementov, in sicer vsebine, tehnologije in storitev:
– Informacijsko-komunikacijska tehnologija predstavlja infrastrukturo, s
19
do interneta. Prav tako pa pomembno vpliva na možnost individualizacije
pedagoškega procesa, tako z vidika organizacije kot tudi načina in ravni raz-
vijanja kompetenc posameznika.
Redefiniranje pedagoškega procesa ob uporabi
informacijsko-komunikacijske tehnologije
V želji po natančnejšem razumevanju vpliva vključevanja informacijsko-
komunikacijske tehnologije v pedagoški proces bodo v tem poglavju pri-
kazane bistvene razlike med izobraževanjem na daljavo (oz. natančneje e-
izobraževanjem) in klasičnim (ex chatedra) pedagoškim procesom. Če se za
začetek usmerimo k pedagoškim teorijam, je moč izpostaviti, da izobraževa-
nje na daljavo kronološko temelji na behavioristični teoriji, ki temelji na raz-
merju med dražljaji in reakcijami nanje (Ally 2004). Slednje se prvenstveno
odraža v dopisnem izobraževanju in tudi prvotnih oblikah e-izobraževanja.
To je temeljilo na unificiranih izobraževalnih programih, s katerimi so želeli
doseči čim večje skupine prebivalstva. Ker pa se je slednje pokazalo kot po-
manjkljivost in se je prvenstveno izkazalo kot neekonomično, je bilo moč za-
znati prehod izobraževanja na daljavo h kognitivistični teoriji. Slednja temelji
na predpostavki, da je uspešnost izobraževanja tesno pogojena z aktivnostjo
posameznika in njegovimi predispozicijami. Tako izobraževanje na daljavo ni
več moglo temeljiti na unifiniranih izobraževalnih programih, ampak mora
izobraževalne programe individualizirati. Slednje pa se jasno odraža v so-
dobnih oblikah e-izobraževanja, ki poskušajo zmanjšati prepad, ki se pojavlja
zaradi posrednosti odnosa med učiteljem in učečim se (Ally 2004).
Kot je bilo razvidno iz predhodnega poglavja, lahko izobraževanje na da-
ljavo na splošno razumemo kot obliko posrednega izobraževanja, saj sta uči-
telj in učeči se med samim pedagoškim procesom prostorsko, lahko pa tudi
časovno ločena. Prostorska (in časovna) ločitev učitelja in učečega se po-
membno vpliva na (ne)možnosti vpliva učitelja na učečega se oz. zahteva
sofisticirane pristope k učečemu se. Ravno umanjkanje neposrednega stika
med učiteljem in učečim se prvenstveno zahteva posebno pripravo učnega
gradiva. Glede na to je eden od osnovnih pogojev uspešnosti in učinkovi-
tosti izobraževanja na daljavo učečega se zagotoviti posebej oblikovano, za
samostojno izobraževanje prilagojeno učno gradivo (Gerlič 2003).
Če slednje nekoliko natančneje opišemo z besedami Dinevskega in Ojstr-
ška (2003, 539), je celovita ponudba e-izobraževanja sestavljena iz treh ključ-
nih elementov, in sicer vsebine, tehnologije in storitev:
– Informacijsko-komunikacijska tehnologija predstavlja infrastrukturo, s
19
