Page 167 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
AČINI RAZVIJANJA GIBALNE
KOMPETENTNOSTI OTROK S POMOČJO
ELEMENTARNIH GIBALNIH VZORCEV
Pri najmlajših otrocih začenjamo s sistematičnim delom, zlasti z uporabo šte-
vilnih prilagojenih gibalnih oblik, ki jih črpamo iz naravnih oblik gibanja. To
so filogenetska, prirojena gibanja in t. i. elementarna gibanja, ki praviloma
zasledujejo samo cilj ter ne učni proces kot pri športu, kjer so poleg tega v os-
predju še kakovost, rezultat in presežek ali zmaga. Med elementarna gibanja
ali gibalne vzorce uvrščamo predvsem različna plazenja in lazenja, hojo in tek,
plezanja in skoke (v daljino, višino, globino), različne oblike padcev in kotaljenj
ter zvrnitev, mete in lovljenja predmetov, udarce in blokade udarcev, prav tako
vse vrste prijemov, potiskanja, vlečenja, upiranja, dviganja ter nošenja. Dolgo-
letno rutinsko prakso postavljanja mejnikov, kaj otroci v določenem starost-
nem obdobju že zmorejo, je zamenjala nova paradigma, kjer učitelj otrokom
postavlja gibalne izzive in probleme, otrokove rešitve pa učitelju omogočajo,
da prepozna gibalne sposobnosti in sledi otroku ter mu omogoča nadgradnjo
v njegovem gibalnem razvoju z novimi, zahtevnejšimi gibalnimi izzivi.
Naravne oblike gibanja nadgrajujejo sestavljena gibanja, ki poleg cilja zas-
ledujejo še kakovost in so usmerjena v maksimalno dejavnost. So nadgradnja
naravnih oblik gibanja ter predstavljajo zapletenejša in strukturirana gibanja
v obliki gibalnih stereotipov, ki so ontogenetsko pogojena gibanja – tj. nauče-
na – in vsebujejo poleg cilja še oblikovanje kakovostne izvedbe, kot npr. pla-
vanje, kolesarjenje, smučanje.
Med pomembne elemente spada primerna struktura vadbene enote raz-
vijanja, ohranjanja in krepitve gibalnih sposobnosti, ki jo sestavljajo uvodni
167
KOMPETENTNOSTI OTROK S POMOČJO
ELEMENTARNIH GIBALNIH VZORCEV
Pri najmlajših otrocih začenjamo s sistematičnim delom, zlasti z uporabo šte-
vilnih prilagojenih gibalnih oblik, ki jih črpamo iz naravnih oblik gibanja. To
so filogenetska, prirojena gibanja in t. i. elementarna gibanja, ki praviloma
zasledujejo samo cilj ter ne učni proces kot pri športu, kjer so poleg tega v os-
predju še kakovost, rezultat in presežek ali zmaga. Med elementarna gibanja
ali gibalne vzorce uvrščamo predvsem različna plazenja in lazenja, hojo in tek,
plezanja in skoke (v daljino, višino, globino), različne oblike padcev in kotaljenj
ter zvrnitev, mete in lovljenja predmetov, udarce in blokade udarcev, prav tako
vse vrste prijemov, potiskanja, vlečenja, upiranja, dviganja ter nošenja. Dolgo-
letno rutinsko prakso postavljanja mejnikov, kaj otroci v določenem starost-
nem obdobju že zmorejo, je zamenjala nova paradigma, kjer učitelj otrokom
postavlja gibalne izzive in probleme, otrokove rešitve pa učitelju omogočajo,
da prepozna gibalne sposobnosti in sledi otroku ter mu omogoča nadgradnjo
v njegovem gibalnem razvoju z novimi, zahtevnejšimi gibalnimi izzivi.
Naravne oblike gibanja nadgrajujejo sestavljena gibanja, ki poleg cilja zas-
ledujejo še kakovost in so usmerjena v maksimalno dejavnost. So nadgradnja
naravnih oblik gibanja ter predstavljajo zapletenejša in strukturirana gibanja
v obliki gibalnih stereotipov, ki so ontogenetsko pogojena gibanja – tj. nauče-
na – in vsebujejo poleg cilja še oblikovanje kakovostne izvedbe, kot npr. pla-
vanje, kolesarjenje, smučanje.
Med pomembne elemente spada primerna struktura vadbene enote raz-
vijanja, ohranjanja in krepitve gibalnih sposobnosti, ki jo sestavljajo uvodni
167
