Page 179 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 179
RIMERI SLABE PRAKSE
PRI GIBALNEM POUČEVANJU
Kompetenten vzgojitelj bo lahko s postavljanjem in preizkušanjem različnih,
iz resničnega življenjskega okolja vzetih gibalnih problemov omogočil učen-
je, ki bo otroke miselno, socialno in čustveno aktiviralo.
Za tovrstno učenje je značilno, da poteka s samostojnim iskanjem in raz-
mišljanjem ter z reševanjem kakovostno zastavljenih gibalnih problemov, ki
otroke vodijo tako do razvijanja njihovih prirojenih gibalnih sposobnosti kot
do pridobivanja uporabnih gibalnih izkušenj. Le-te lažje in učinkoviteje omo-
gočajo njihove vrhunski gibalne storitve in hkrati pozitivno prispevajo k obli-
kovanju njihovega športnega življenjskega sloga.
Kljub razumevanju gibalnega poučevanja kot celovitega procesa pouče-
vanja tudi v športni praksi še vedno lahko zasledimo pojmovanje gibalnega
poučevanja kot discipliniranje telesa, prezgodnje selekcioniranje domnevno
najperspektivnejših otrok, klientelizem, nepotizem, korupcijo, doping in pre-
zgodnje uvajanje trenažnega procesa zato lahko prihaja do nizke delovne mo-
tivacije, slabših rezultatov, športnih poškodb (Samardžija Pavletič idr., 2014) in
posledično tudi do odpora do gibalnih/športnih aktivnosti ter nenazadnje do
osipa.
Današnji uspešni vzgojitelji kot odgovor na predstavljene probleme uve-
ljavljajo pristop trajnostnega proaktivnega gibalnega poučevanja. Gibalno
učenje, ki bo učenece miselno, socialno in čustveno aktiviralo, bo omogočilo
hitrejše usvajanje gibalnih znanj, trajnejše gibalno znanje, spodbujalo bo po-
zitivne vplive gibalnega transfera in bo uporabno v novih gibalnih situacijah.
Prispevalo bo k boljši samopodobi učencev ter njihovemu razumevanju sebe
179
PRI GIBALNEM POUČEVANJU
Kompetenten vzgojitelj bo lahko s postavljanjem in preizkušanjem različnih,
iz resničnega življenjskega okolja vzetih gibalnih problemov omogočil učen-
je, ki bo otroke miselno, socialno in čustveno aktiviralo.
Za tovrstno učenje je značilno, da poteka s samostojnim iskanjem in raz-
mišljanjem ter z reševanjem kakovostno zastavljenih gibalnih problemov, ki
otroke vodijo tako do razvijanja njihovih prirojenih gibalnih sposobnosti kot
do pridobivanja uporabnih gibalnih izkušenj. Le-te lažje in učinkoviteje omo-
gočajo njihove vrhunski gibalne storitve in hkrati pozitivno prispevajo k obli-
kovanju njihovega športnega življenjskega sloga.
Kljub razumevanju gibalnega poučevanja kot celovitega procesa pouče-
vanja tudi v športni praksi še vedno lahko zasledimo pojmovanje gibalnega
poučevanja kot discipliniranje telesa, prezgodnje selekcioniranje domnevno
najperspektivnejših otrok, klientelizem, nepotizem, korupcijo, doping in pre-
zgodnje uvajanje trenažnega procesa zato lahko prihaja do nizke delovne mo-
tivacije, slabših rezultatov, športnih poškodb (Samardžija Pavletič idr., 2014) in
posledično tudi do odpora do gibalnih/športnih aktivnosti ter nenazadnje do
osipa.
Današnji uspešni vzgojitelji kot odgovor na predstavljene probleme uve-
ljavljajo pristop trajnostnega proaktivnega gibalnega poučevanja. Gibalno
učenje, ki bo učenece miselno, socialno in čustveno aktiviralo, bo omogočilo
hitrejše usvajanje gibalnih znanj, trajnejše gibalno znanje, spodbujalo bo po-
zitivne vplive gibalnega transfera in bo uporabno v novih gibalnih situacijah.
Prispevalo bo k boljši samopodobi učencev ter njihovemu razumevanju sebe
179
