Page 191 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 191
povzetek
ki ji kasneje postopno sledi gibalna vadba, poučevanje pa razlagamo kot kom-
pleksno interakcijo med učencem in učiteljem v procesu gibalnega poučeva-
nja s ciljem usvajanja novih gibalnih znanj – učnih izidov. Najprej pojasnimo
nevrološke osnove delovanja gibalnega sistema, ki omogočajo gibalno uče-
nje. Opredelimo tri med seboj povezane ključne faze gibalnega učnega pro-
cesa: opazovanje in načrtovanje gibanja, analizo gibanja in vadbo gibanja, ki
znova izzove potrebo po ponovnem opazovanju. Posebno pozornost name-
njamo motivacijskim dejavnikom, saj ni dovolj otroke samo pritegniti k gibal-
nemu učenju, ampak je treba tudi dlje obdržati trajanje njihove pozornosti.
Pri gibalnem učenju gre namreč izključno za izvajanje številnih kakovostnih
ponovitev, ki se avtomatizirajo in shranijo v gibalni spomin. Pri ponavljanju je
pomemben motivacijski dejavnik tudi tekmovanje, pri čemer se zavzemamo
za čim kasnejše razvrščanje: prvi, drugi, tretji, zadnji! Poudarjamo, da naj bo v
zgodnjem otroštvu v ospredju tekmovanje s samim seboj in primerjanje z dru-
gimi, ne pa samo ali predvsem premagovanje.
Vzgojitelj pri svojem delu potrebuje učinkovit model komuniciranja z
otroki, ki temelji na verbalni in neverbalni obliki in ga odlikujejo direktnost,
osebni pristop, korektnost, etičnost, jasnost, osredotočenost na eno samo
stvar in preverjanje razumljenosti sporočila. Samo kakovostno komuniciranje
prispeva k varni izvedbi gibalnega poučevanja. Posebej poudarjamo še vlo-
go in pomen učinkovitega prikaza – demonstracije v prvi fazi gibalnega pou-
čevanja, saj učencu omogoča, da miselno ustvari svojo lastno shemo, gibalni
načrt, ki ga uporabi, ko poskuša videno gibanje sam ponoviti s svojim tele-
som in umom. Določen del preučevanja smo namenili še pojasnjevanju poj-
ma pouka in poučevanja, kjer smo poudarili, da je didaktika lahko most med
teorijo in prakso, ki povezuje virtualno s povsem konkretnim. Predstavili smo
najpogostejša didaktična načela, pomembne učne oblike ter učne metode.
Poglobljeno smo obravnavali igro in zgodbo kot najpomembnejše sredstvo
zgodnjega gibalnega poučevanja. Še posebej smo obravnavali didaktično gi-
balno igro ter elementarne gibalne igre, ki so sploh najpogostejša izbira vzgo-
jiteljev pri delu z otroki.
V poglavju o vrednotenju smo poudarili, da je za načrtovanje ustreznega
učnega procesa pomembno uporabljati teste, meritve in ocenjevanje ter pri-
dobljene izide uporabiti kot kazalnike uspešnosti poučevanja. Preučili smo tu-
di najpogostejše primere slabe pedagoške prakse in tako opozorili na tisto,
na kar moramo pri našem delu še posebej paziti. Večjo pozornost smo name-
nili še zagotavljanju varnosti pri gibalnem poučevanju in podrobno pojasnili
pojem športne nesreče, kako ocenjevati tveganje zanjo ter kako preprečeva-
ti poškodbe. Dotaknili smo se tudi vseživljenjskega gibalnega učenja, ki zaje-
191
ki ji kasneje postopno sledi gibalna vadba, poučevanje pa razlagamo kot kom-
pleksno interakcijo med učencem in učiteljem v procesu gibalnega poučeva-
nja s ciljem usvajanja novih gibalnih znanj – učnih izidov. Najprej pojasnimo
nevrološke osnove delovanja gibalnega sistema, ki omogočajo gibalno uče-
nje. Opredelimo tri med seboj povezane ključne faze gibalnega učnega pro-
cesa: opazovanje in načrtovanje gibanja, analizo gibanja in vadbo gibanja, ki
znova izzove potrebo po ponovnem opazovanju. Posebno pozornost name-
njamo motivacijskim dejavnikom, saj ni dovolj otroke samo pritegniti k gibal-
nemu učenju, ampak je treba tudi dlje obdržati trajanje njihove pozornosti.
Pri gibalnem učenju gre namreč izključno za izvajanje številnih kakovostnih
ponovitev, ki se avtomatizirajo in shranijo v gibalni spomin. Pri ponavljanju je
pomemben motivacijski dejavnik tudi tekmovanje, pri čemer se zavzemamo
za čim kasnejše razvrščanje: prvi, drugi, tretji, zadnji! Poudarjamo, da naj bo v
zgodnjem otroštvu v ospredju tekmovanje s samim seboj in primerjanje z dru-
gimi, ne pa samo ali predvsem premagovanje.
Vzgojitelj pri svojem delu potrebuje učinkovit model komuniciranja z
otroki, ki temelji na verbalni in neverbalni obliki in ga odlikujejo direktnost,
osebni pristop, korektnost, etičnost, jasnost, osredotočenost na eno samo
stvar in preverjanje razumljenosti sporočila. Samo kakovostno komuniciranje
prispeva k varni izvedbi gibalnega poučevanja. Posebej poudarjamo še vlo-
go in pomen učinkovitega prikaza – demonstracije v prvi fazi gibalnega pou-
čevanja, saj učencu omogoča, da miselno ustvari svojo lastno shemo, gibalni
načrt, ki ga uporabi, ko poskuša videno gibanje sam ponoviti s svojim tele-
som in umom. Določen del preučevanja smo namenili še pojasnjevanju poj-
ma pouka in poučevanja, kjer smo poudarili, da je didaktika lahko most med
teorijo in prakso, ki povezuje virtualno s povsem konkretnim. Predstavili smo
najpogostejša didaktična načela, pomembne učne oblike ter učne metode.
Poglobljeno smo obravnavali igro in zgodbo kot najpomembnejše sredstvo
zgodnjega gibalnega poučevanja. Še posebej smo obravnavali didaktično gi-
balno igro ter elementarne gibalne igre, ki so sploh najpogostejša izbira vzgo-
jiteljev pri delu z otroki.
V poglavju o vrednotenju smo poudarili, da je za načrtovanje ustreznega
učnega procesa pomembno uporabljati teste, meritve in ocenjevanje ter pri-
dobljene izide uporabiti kot kazalnike uspešnosti poučevanja. Preučili smo tu-
di najpogostejše primere slabe pedagoške prakse in tako opozorili na tisto,
na kar moramo pri našem delu še posebej paziti. Večjo pozornost smo name-
nili še zagotavljanju varnosti pri gibalnem poučevanju in podrobno pojasnili
pojem športne nesreče, kako ocenjevati tveganje zanjo ter kako preprečeva-
ti poškodbe. Dotaknili smo se tudi vseživljenjskega gibalnega učenja, ki zaje-
191
