Page 27 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 27
temeljni razmisleki o gibalnem poučevanju
gradimo zavedanje o sebi. Veliki možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer, ki ju
gradita sivina in belina. Med seboj sta ločeni s prečnikom (vzdolžno brazdo), ki
obe hemisferi tudi povezuje s svežnjem vlaken in tako omogoča komuniciran-
je med njima. Vsaka možganska hemisfera je odgovorna za določene miselne
procese, obdelavo podatkov in razvoj določenih kompetenc človeških spret-
nosti (Štiblar-Martinčič idr., 2008).
Leva možganska hemisfera je analitična in specializirana za zahtevnejše
funkcije, kot so jezik, govor, pisanje in branje, logično in abstraktno mišljenje,
spomin, zanima jo predvsem vprašanje, kako (zavest), medtem ko se desna
možganska hemisfera sprašuje, zakaj (podzavest). Desna polovica prevzema
odgovornost za vidnoprostorske naloge in omogoča celosten pregled nad si-
tuacijo, dogodke med seboj povezuje, razmišljanje pa podpre z dejanskimi iz-
kušnjami in s »slikami«. Večina funkcij je nadzorovana iz nasprotne hemisfere,
kar pomeni, da dražljaje iz ene strani telesa sprejema in nadzoruje hemisfera na
nasprotni strani. Če povežemo ta dejstva s prakso, to pomeni, da je pomembno,
da otroka spodbujamo k izvedbi gibalne naloge še z nedominantnim delom
telesa (roko, nogo, ko se princip dominantnosti pri približno petih letih razvije),
saj s tem otrok krepi medsebojno (živčno) povezanost obeh hemisfer.
Med možganskima hemisferama ležijo srednji možgani/medmožgani oz.
diencefalon, katerega glavne naloge obsegajo uravnavanje telesne tempe-
rature, delovanje srca in ožilja ter imajo povezovalno vlogo med vegetativ-
nim, somatskim in endokrilnim sistemom. Sestavlja ga več delov: eden je ta-
lamus, ki je eden od osrednjih komunikacijskih centrov v možganih. Zajema
mnogo jeder, ki imajo močno dvosmerno povezavo z možgansko skorjo. Sem
pritekajo informacije iz čutil – kar vidimo, slišimo, okusimo in otipamo. Tala-
mus nato te informacije pošlje ustreznim predelom korteksa. Drugi del je hi-
potalamus, ki uravnava delovanje vegetativnega živčevja – glavna endokril-
na žleza hipofiza. Kadar nas zebe, smo utrujeni ali lačni, informacije iz telesa
potujejo do hipotalamusa, ki jih nato posreduje ustreznemu predelu korte-
ksa. Njegova osrednja naloga je nadzor notranjega okolja – homeostaze, ki je
tudi zaradi sodobnega stresnega načina življenja pogosto porušena. Kakovo-
stne in posamezniku prilagojene programske vsebine gibanja lahko prispe-
vajo k vzpostavljanju homeostaze. Hipotalamus je del limbičnega sistema, ki
uravnava nagonsko vedenje organizma (žeja, lakota, spolnost, jeza ipd.). Lim-
bični sistem je ime za več med seboj povezanih predelov možganov, ki urav-
navajo čustva in spomin. Glavna centra za spomin in čustva sta hipokampus
in amigdala. Hipokampus je ključen za oblikovanje spominov, saj vsako doži-
vetje oblikuje s čutili (Štiblar-Martinčič idr., 2008). Amigdala pa je ključni cen-
ter za shranjevanje čustvenih spominov in iskanje strategij preživetja, saj se
27
gradimo zavedanje o sebi. Veliki možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer, ki ju
gradita sivina in belina. Med seboj sta ločeni s prečnikom (vzdolžno brazdo), ki
obe hemisferi tudi povezuje s svežnjem vlaken in tako omogoča komuniciran-
je med njima. Vsaka možganska hemisfera je odgovorna za določene miselne
procese, obdelavo podatkov in razvoj določenih kompetenc človeških spret-
nosti (Štiblar-Martinčič idr., 2008).
Leva možganska hemisfera je analitična in specializirana za zahtevnejše
funkcije, kot so jezik, govor, pisanje in branje, logično in abstraktno mišljenje,
spomin, zanima jo predvsem vprašanje, kako (zavest), medtem ko se desna
možganska hemisfera sprašuje, zakaj (podzavest). Desna polovica prevzema
odgovornost za vidnoprostorske naloge in omogoča celosten pregled nad si-
tuacijo, dogodke med seboj povezuje, razmišljanje pa podpre z dejanskimi iz-
kušnjami in s »slikami«. Večina funkcij je nadzorovana iz nasprotne hemisfere,
kar pomeni, da dražljaje iz ene strani telesa sprejema in nadzoruje hemisfera na
nasprotni strani. Če povežemo ta dejstva s prakso, to pomeni, da je pomembno,
da otroka spodbujamo k izvedbi gibalne naloge še z nedominantnim delom
telesa (roko, nogo, ko se princip dominantnosti pri približno petih letih razvije),
saj s tem otrok krepi medsebojno (živčno) povezanost obeh hemisfer.
Med možganskima hemisferama ležijo srednji možgani/medmožgani oz.
diencefalon, katerega glavne naloge obsegajo uravnavanje telesne tempe-
rature, delovanje srca in ožilja ter imajo povezovalno vlogo med vegetativ-
nim, somatskim in endokrilnim sistemom. Sestavlja ga več delov: eden je ta-
lamus, ki je eden od osrednjih komunikacijskih centrov v možganih. Zajema
mnogo jeder, ki imajo močno dvosmerno povezavo z možgansko skorjo. Sem
pritekajo informacije iz čutil – kar vidimo, slišimo, okusimo in otipamo. Tala-
mus nato te informacije pošlje ustreznim predelom korteksa. Drugi del je hi-
potalamus, ki uravnava delovanje vegetativnega živčevja – glavna endokril-
na žleza hipofiza. Kadar nas zebe, smo utrujeni ali lačni, informacije iz telesa
potujejo do hipotalamusa, ki jih nato posreduje ustreznemu predelu korte-
ksa. Njegova osrednja naloga je nadzor notranjega okolja – homeostaze, ki je
tudi zaradi sodobnega stresnega načina življenja pogosto porušena. Kakovo-
stne in posamezniku prilagojene programske vsebine gibanja lahko prispe-
vajo k vzpostavljanju homeostaze. Hipotalamus je del limbičnega sistema, ki
uravnava nagonsko vedenje organizma (žeja, lakota, spolnost, jeza ipd.). Lim-
bični sistem je ime za več med seboj povezanih predelov možganov, ki urav-
navajo čustva in spomin. Glavna centra za spomin in čustva sta hipokampus
in amigdala. Hipokampus je ključen za oblikovanje spominov, saj vsako doži-
vetje oblikuje s čutili (Štiblar-Martinčič idr., 2008). Amigdala pa je ključni cen-
ter za shranjevanje čustvenih spominov in iskanje strategij preživetja, saj se
27
