Page 43 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 43
gibalni razvoj otroka: temeljni pojmi
– stabilnostne,
– lokomotorne in
– manipulativne spretnosti (Pišot in Planinšec, 2010; Gallahue idr., 2011).
Pri tem stabilnostne kompetence razumemo kot posturalni nadzor telesa
(drža, hoja), lokomotorne kot premikanje telesa (skoki, teki, plavanje) ter ma-
nipulativne kot rokovanje telesa s predmeti (lovljenja, meti, sunki).
Gibalni razvoj je proces, v katerem otrok usvaja gibalne spretnosti, kar je
rezultat medsebojnega vplivanja genetskih in okoljskih dejavnikov (Latash,
2008). Genetski dejavniki so odločilni za živčno-mišično zorenje in morfološke
značilnosti, predvsem v smislu velikosti, razmerij in sestave telesa, fizioloških
značilnosti ter hitrosti rasti in zorenja (Malina idr., 2004; Haywood idr., 2012;
Sheridan idr., 2008). Med okoljskimi dejavniki imajo najpomembnejši vpliv
predhodne gibalne izkušnje in pridobivanje novih gibalnih izkušenj (Pišot in
Planinšec, 2010). Zelo pomemben segment gibalnega razvoja je razvoj gibal-
nih sposobnosti, ki v daljšem obdobju poteka kontinuirano, čeprav so značil-
na občasna obdobja stagnacij in tudi upadanja (Pišot in Planinšec, 2010). Ne-
katere gibalne sposobnosti dosežejo najvišjo raven prej, druge pozneje.
Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj nekaterih gibalnih sposob-
nosti (npr. hitrosti in koordinacije) zelo intenziven, razvoj drugih (npr. rav-
notežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti) pa nekoliko počasnejši (Malina idr.,
2004). Prav tako je značilno, da se pojavljajo pomembne individualne razlike:
vsak posameznik ima svoj tempo razvoja, ki ga določa njegova »biološka ura«
(Gallahue idr., 2011). Razlike med spoloma so v obdobju zgodnjega otroštva v
povprečju majhne, izrazitejše so v poznejših obdobjih. V določenih pogledih
dosegajo nekoliko višjo raven gibalne učinkovitosti deklice (npr. koordinaci-
ja gibanja rok, ravnotežje), v drugih pa dečki (npr. koordinacija gibanja vse-
ga telesa, agilnost, moč) (Planinšec, 2001; Rajtmajer, 1997). Dečki so nekoliko
uspešnejši pri izvajanju gibalnih nalog, ki zahtevajo moč in hitrost, kot so sko-
ki, meti in teki, medtem ko deklice uspešneje izvajajo spretnosti, ki zahtevajo
natančnejše gibanje z rokami, ravnotežje in ritem, kot npr. plesi (Pišot, 1997).
Celoten gibalni razvoj otroka poteka od preprostih refleksnih gibov do ho-
tenih in sestavljenih gibanj. Refleksni gibalni vzorci se v naslednjih stopnjah
razvoja kmalu izgubijo, nekateri pa se ohranijo celo življenje. Med njimi so tu-
di taki, ki imajo pri učenju kompleksnih gibalnih nalog velik pomen, npr. stoj-
no-gibalni vzorci (vlečenje, potiskanje, sunek v telo, premik težišča telesa). Ti
refleksni gibalni vzorci so osnova za nadaljnji razvoj temeljnih gibalnih vzor-
cev in kasneje gibalnih stereotipov (Pišot in Planinšec, 2010; Videmšek in Pišot,
2007; Gallahue idr., 2011).
43
– stabilnostne,
– lokomotorne in
– manipulativne spretnosti (Pišot in Planinšec, 2010; Gallahue idr., 2011).
Pri tem stabilnostne kompetence razumemo kot posturalni nadzor telesa
(drža, hoja), lokomotorne kot premikanje telesa (skoki, teki, plavanje) ter ma-
nipulativne kot rokovanje telesa s predmeti (lovljenja, meti, sunki).
Gibalni razvoj je proces, v katerem otrok usvaja gibalne spretnosti, kar je
rezultat medsebojnega vplivanja genetskih in okoljskih dejavnikov (Latash,
2008). Genetski dejavniki so odločilni za živčno-mišično zorenje in morfološke
značilnosti, predvsem v smislu velikosti, razmerij in sestave telesa, fizioloških
značilnosti ter hitrosti rasti in zorenja (Malina idr., 2004; Haywood idr., 2012;
Sheridan idr., 2008). Med okoljskimi dejavniki imajo najpomembnejši vpliv
predhodne gibalne izkušnje in pridobivanje novih gibalnih izkušenj (Pišot in
Planinšec, 2010). Zelo pomemben segment gibalnega razvoja je razvoj gibal-
nih sposobnosti, ki v daljšem obdobju poteka kontinuirano, čeprav so značil-
na občasna obdobja stagnacij in tudi upadanja (Pišot in Planinšec, 2010). Ne-
katere gibalne sposobnosti dosežejo najvišjo raven prej, druge pozneje.
Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj nekaterih gibalnih sposob-
nosti (npr. hitrosti in koordinacije) zelo intenziven, razvoj drugih (npr. rav-
notežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti) pa nekoliko počasnejši (Malina idr.,
2004). Prav tako je značilno, da se pojavljajo pomembne individualne razlike:
vsak posameznik ima svoj tempo razvoja, ki ga določa njegova »biološka ura«
(Gallahue idr., 2011). Razlike med spoloma so v obdobju zgodnjega otroštva v
povprečju majhne, izrazitejše so v poznejših obdobjih. V določenih pogledih
dosegajo nekoliko višjo raven gibalne učinkovitosti deklice (npr. koordinaci-
ja gibanja rok, ravnotežje), v drugih pa dečki (npr. koordinacija gibanja vse-
ga telesa, agilnost, moč) (Planinšec, 2001; Rajtmajer, 1997). Dečki so nekoliko
uspešnejši pri izvajanju gibalnih nalog, ki zahtevajo moč in hitrost, kot so sko-
ki, meti in teki, medtem ko deklice uspešneje izvajajo spretnosti, ki zahtevajo
natančnejše gibanje z rokami, ravnotežje in ritem, kot npr. plesi (Pišot, 1997).
Celoten gibalni razvoj otroka poteka od preprostih refleksnih gibov do ho-
tenih in sestavljenih gibanj. Refleksni gibalni vzorci se v naslednjih stopnjah
razvoja kmalu izgubijo, nekateri pa se ohranijo celo življenje. Med njimi so tu-
di taki, ki imajo pri učenju kompleksnih gibalnih nalog velik pomen, npr. stoj-
no-gibalni vzorci (vlečenje, potiskanje, sunek v telo, premik težišča telesa). Ti
refleksni gibalni vzorci so osnova za nadaljnji razvoj temeljnih gibalnih vzor-
cev in kasneje gibalnih stereotipov (Pišot in Planinšec, 2010; Videmšek in Pišot,
2007; Gallahue idr., 2011).
43
