Page 46 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
dnje gibalno učenje in poučevanje
Vse gibe lahko razdelimo v tri skupine s predvidljivimi gibalnimi izidi
– vzorci:
1. refleksni,
2. hoteni in
3. ritmični gibalni vzorci.
Refleksni so enostavni in od naše volje neodvisni gibi (dihanje, kihanje,
umaknitev…), so hitri in odvisni od dražljaja, ki jih izzove. Hoteni gibi se prič-
nejo z zavestno odločitvijo in praviloma sledijo gibalnemu načrtu. Ritmični gi-
balni vzorci pa so kombinacija – za začetek potrebujejo zavestno odločitev,
potem pa delujejo kot refleksni vzorec, npr., pod zavestnim nadzorom je samo
pričetek gibanja, nadaljevanje pa je stereotipno (hoja, tek, kolesarjenje, plava-
nje …).
V razvoju otroka in procesu usvajanja pomembnih gibalnih kompetenc
imata spoznavanje in usvajanje različnih načinov gibanja, ki sta zlasti filoge-
netsko pogojena, torej predvsem prirojena v fazi evolucije, pridobljena in zna-
čilna za človeka kot vrsto, izreden pomen. Hoja, tek, skok, plezanje, plazenje,
lazenje, met in drugi so nujna gibalna predznanja za skladen gibalni razvoj
človeka in so v posameznikovi gibalni potrebi usmerjena predvsem v zado-
voljevanje kvantitativne vrednosti gibanja in doseganje cilja, pri tem pa kako-
vost tega gibanja ni v ospredju (Videmšek in Pišot, 2007). Naravne oblike giba-
nja lahko razdelimo v tri temeljne skupine (Pistotnik, 2011):
I. pedipulacija oz. lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru), npr. pla-
zenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki (v višino, daljino in globino), padci;
II. manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa), npr.
meti, lovljenja, udarci, blokade in prijemi;
III. osnovna sestavljena gibanja, ki jih največkrat uporabljamo v vsakdanjem
življenju, npr. potiskanje, vlečenje, dviganje in nošenje.
Različni avtorji (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002; Videmšek in Visinski,
2011) navajajo enajst pomembnih naravnih oblik gibanja pri gibalnem razvoju
otroka (prirejeno po Pistotnik idr., 2002): (1) plazenja so gibanja, pri katerih se
za premikanje v prostoru uporabljajo roke, noge in trup, pri čemer je trup v sti-
ku s podlago; (2) lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo
rok in nog, trup pa je dvignjen od podlage; (3) hoja je osnovna oblika gibanja,
ki jo uporabljamo za premikanje v prostoru; (4) tek je hitrejše gibanje, pri ka-
terem se zaradi močnejših in hitrejših odrivov od podlage pojavi brezpodpor-
na faza (faza leta); (5) padci so gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega
46
Vse gibe lahko razdelimo v tri skupine s predvidljivimi gibalnimi izidi
– vzorci:
1. refleksni,
2. hoteni in
3. ritmični gibalni vzorci.
Refleksni so enostavni in od naše volje neodvisni gibi (dihanje, kihanje,
umaknitev…), so hitri in odvisni od dražljaja, ki jih izzove. Hoteni gibi se prič-
nejo z zavestno odločitvijo in praviloma sledijo gibalnemu načrtu. Ritmični gi-
balni vzorci pa so kombinacija – za začetek potrebujejo zavestno odločitev,
potem pa delujejo kot refleksni vzorec, npr., pod zavestnim nadzorom je samo
pričetek gibanja, nadaljevanje pa je stereotipno (hoja, tek, kolesarjenje, plava-
nje …).
V razvoju otroka in procesu usvajanja pomembnih gibalnih kompetenc
imata spoznavanje in usvajanje različnih načinov gibanja, ki sta zlasti filoge-
netsko pogojena, torej predvsem prirojena v fazi evolucije, pridobljena in zna-
čilna za človeka kot vrsto, izreden pomen. Hoja, tek, skok, plezanje, plazenje,
lazenje, met in drugi so nujna gibalna predznanja za skladen gibalni razvoj
človeka in so v posameznikovi gibalni potrebi usmerjena predvsem v zado-
voljevanje kvantitativne vrednosti gibanja in doseganje cilja, pri tem pa kako-
vost tega gibanja ni v ospredju (Videmšek in Pišot, 2007). Naravne oblike giba-
nja lahko razdelimo v tri temeljne skupine (Pistotnik, 2011):
I. pedipulacija oz. lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru), npr. pla-
zenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki (v višino, daljino in globino), padci;
II. manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa), npr.
meti, lovljenja, udarci, blokade in prijemi;
III. osnovna sestavljena gibanja, ki jih največkrat uporabljamo v vsakdanjem
življenju, npr. potiskanje, vlečenje, dviganje in nošenje.
Različni avtorji (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002; Videmšek in Visinski,
2011) navajajo enajst pomembnih naravnih oblik gibanja pri gibalnem razvoju
otroka (prirejeno po Pistotnik idr., 2002): (1) plazenja so gibanja, pri katerih se
za premikanje v prostoru uporabljajo roke, noge in trup, pri čemer je trup v sti-
ku s podlago; (2) lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo
rok in nog, trup pa je dvignjen od podlage; (3) hoja je osnovna oblika gibanja,
ki jo uporabljamo za premikanje v prostoru; (4) tek je hitrejše gibanje, pri ka-
terem se zaradi močnejših in hitrejših odrivov od podlage pojavi brezpodpor-
na faza (faza leta); (5) padci so gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega
46
