Page 41 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
gibalni razvoj otroka: temeljni pojmi
so zaradi vse večjih gibalnih zmogljivosti V tem obdobju naj bi jim zagotovi-
li predvsem pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti, kar bo izdatno izboljša-
lo nadzor gibanja in gibalno učinkovitost v celoti. Preozka omejenost pri izbi-
ri in premajhna pogostost gibalnih/športnih dejavnosti v povezavi z bogatimi
gibalnimi izkušnjami in usvajanjem gibalnega znanja imata lahko nezaželene
učinke v naslednjih obdobjih otrokovega gibalnega razvoja.
Pri otrocih se najprej razvijejo velike mišične skupine (Malina idr., 2004), ki
omogočajo plazenje, hojo, mahanje, prijemanje itd. Predšolski otroci imajo re-
lativno višje centralno težišče telesa, zato so tudi bolj nagnjeni k padanju (Pi-
šot in Planinšec, 2010). Razvitejši zgornji del telesa (trup) prevladuje nad slab-
še razvitimi nogami in rokami. Do starosti šestih let se otrokovo telo razvija v
razmerjih telesa, ki so že podobnejša razmerjem telesa odraslega, kar mu nudi
boljšo oporo in boljši občutek ravnotežja. Aktivacija velikih mišičnih skupin pa
je nujno potrebna za pravilen telesni in gibalni razvoj. Razvitost gibalnih spo-
sobnosti, tako prirojena kot pridobljena, odločilno prispeva k razvitosti gibal-
ne kompetence. Razvoj gibalnih sposobnosti je posledica predvsem genet-
skega zorenja in vplivov okolja, pri čemer gre za proces, s pomočjo katerega
otrok pridobiva gibalne kompetence in je nedvomno povezan s kronološko
starostjo, ni pa od nje povsem odvisen, ter poteka skozi razvojne stopnje, za
katere so značilna posamična gibalna vedenja (Gallahue idr., 2011). Od gibalnih
sposobnosti, ki so prirojene v različnem deležu, najbolj hitrost – hitra mišična
vlakna in najmanj moč, je odvisna izvedba gibov.
Ravni uravnavanja gibanja pri človeku so zavestna, avtomatska in refleks
na. Prvi otrokovi gibalni vzorci so refleksni, ki se delijo na položajski, stojno-gi-
balni in postavitveni refleks. Sledijo naravne oblike gibanja, filogenetsko po-
gojene, ki se delijo na elementarna in sestavljena gibanja.
V razvoju se otrok neprestano srečuje z gibalnim učenjem in usvajanjem
novih, vse zahtevnejših gibalnih kompetenc, kar je v precejšnji meri pogoje-
no z ravnjo gibalnih sposobnosti. Višja kot je raven razvitosti gibalnih sposob-
nosti, uspešnejši bo vzporeden proces gibalnega poučevanja, posledično pa
bo na višji stopnji tudi usvojenost gibalnih kompetenc, kar se bo kazalo skozi
kakovostno izvajanje različnih gibalnih spretnosti. Gibalne sposobnosti so te-
melj za izvajanje različnih gibalnih spretnosti, čeprav ne smemo pozabiti, da so
pri tem pomembne tudi druge človekove sposobnosti in značilnosti. Preniz-
ka raven gibalnih sposobnosti pogosto zmanjšuje možnosti uspešnega pou-
čevanja na gibalnem področju, nasprotno pa visoka raven omogoča izvajanje
vse zahtevnejših gibalnih spretnosti. Razvoj na gibalnem področju zagotavlja
pridobivanje gibalnih kompetenc, ki jih otroci v otroštvu visoko vrednotijo in
ki pomembno vplivajo tudi na druga razvojna področja (Pangrazi, 2000), za-
41
so zaradi vse večjih gibalnih zmogljivosti V tem obdobju naj bi jim zagotovi-
li predvsem pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti, kar bo izdatno izboljša-
lo nadzor gibanja in gibalno učinkovitost v celoti. Preozka omejenost pri izbi-
ri in premajhna pogostost gibalnih/športnih dejavnosti v povezavi z bogatimi
gibalnimi izkušnjami in usvajanjem gibalnega znanja imata lahko nezaželene
učinke v naslednjih obdobjih otrokovega gibalnega razvoja.
Pri otrocih se najprej razvijejo velike mišične skupine (Malina idr., 2004), ki
omogočajo plazenje, hojo, mahanje, prijemanje itd. Predšolski otroci imajo re-
lativno višje centralno težišče telesa, zato so tudi bolj nagnjeni k padanju (Pi-
šot in Planinšec, 2010). Razvitejši zgornji del telesa (trup) prevladuje nad slab-
še razvitimi nogami in rokami. Do starosti šestih let se otrokovo telo razvija v
razmerjih telesa, ki so že podobnejša razmerjem telesa odraslega, kar mu nudi
boljšo oporo in boljši občutek ravnotežja. Aktivacija velikih mišičnih skupin pa
je nujno potrebna za pravilen telesni in gibalni razvoj. Razvitost gibalnih spo-
sobnosti, tako prirojena kot pridobljena, odločilno prispeva k razvitosti gibal-
ne kompetence. Razvoj gibalnih sposobnosti je posledica predvsem genet-
skega zorenja in vplivov okolja, pri čemer gre za proces, s pomočjo katerega
otrok pridobiva gibalne kompetence in je nedvomno povezan s kronološko
starostjo, ni pa od nje povsem odvisen, ter poteka skozi razvojne stopnje, za
katere so značilna posamična gibalna vedenja (Gallahue idr., 2011). Od gibalnih
sposobnosti, ki so prirojene v različnem deležu, najbolj hitrost – hitra mišična
vlakna in najmanj moč, je odvisna izvedba gibov.
Ravni uravnavanja gibanja pri človeku so zavestna, avtomatska in refleks
na. Prvi otrokovi gibalni vzorci so refleksni, ki se delijo na položajski, stojno-gi-
balni in postavitveni refleks. Sledijo naravne oblike gibanja, filogenetsko po-
gojene, ki se delijo na elementarna in sestavljena gibanja.
V razvoju se otrok neprestano srečuje z gibalnim učenjem in usvajanjem
novih, vse zahtevnejših gibalnih kompetenc, kar je v precejšnji meri pogoje-
no z ravnjo gibalnih sposobnosti. Višja kot je raven razvitosti gibalnih sposob-
nosti, uspešnejši bo vzporeden proces gibalnega poučevanja, posledično pa
bo na višji stopnji tudi usvojenost gibalnih kompetenc, kar se bo kazalo skozi
kakovostno izvajanje različnih gibalnih spretnosti. Gibalne sposobnosti so te-
melj za izvajanje različnih gibalnih spretnosti, čeprav ne smemo pozabiti, da so
pri tem pomembne tudi druge človekove sposobnosti in značilnosti. Preniz-
ka raven gibalnih sposobnosti pogosto zmanjšuje možnosti uspešnega pou-
čevanja na gibalnem področju, nasprotno pa visoka raven omogoča izvajanje
vse zahtevnejših gibalnih spretnosti. Razvoj na gibalnem področju zagotavlja
pridobivanje gibalnih kompetenc, ki jih otroci v otroštvu visoko vrednotijo in
ki pomembno vplivajo tudi na druga razvojna področja (Pangrazi, 2000), za-
41
