Page 50 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
dnje gibalno učenje in poučevanje
tivaciji (Videmšek in Pišot, 2007). Gibalne sposobnosti so, tako kot tudi druge
človekove sposobnosti, v določeni meri prirojene, v določeni meri pa tudi pri-
dobljene. Človeku so že z rojstvom dane osnovne zasnove, ki opredeljujejo
stopnjo, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile ob njegovi normalni ras-
ti in razvoju (Pistotnik, 2011), seveda pa jih posameznik v procesu vadbe oz. tre-
ninga z lastno dejavnostjo lahko razvija in ohranja.
So naravne danosti človeka, odvisne predvsem od delovanja različnih or-
ganskih sistemov, in predstavljajo zmožnost izkoristka teh potencialov pri do-
seganju zastavljenih gibalnih ciljev. Pravimo, da gibalne sposobnosti temeljijo
na anatomsko-fizioloških predispozicijah človeka. Epstein (2015) je preučeval
izsledke številnih raziskovalcev gibalnega poučevanja in treniranja ter povzel,
da sta talent in trening prepletena ter oba odločata o vrhunsko razvitih gibal-
nih sposobnostih in dosežkih/presežkih. Pravilo o sistemu usmerjene vadbe,
ki temelji na meji zmožnosti vadečega (Ericsson, 2006), sicer posplošeno go-
vori o »10.000 ur vadbe do mojstrstva«, vendar so nevroznanstveniki dokaza-
li, da z ustreznim številom primernih ponavljanj izbranih opravil spreminjamo
možgansko strukturo zlasti čelnega režnja, kar omogoči avtomatizacijo izva-
janja gibalnih struktur (Duerden in Laverdure-Dupon, 2008). Tako so potrdi-
li zgodnje domneve nekaterih znanstvenikov (Thorndike, 1908), da je talent v
bistvu samo nakopičena praksa, ki temelji na meji zmožnosti vadečega, in da
vpliv vaje prevlada nad razlikami v prirojenih sposobnostih.
delitev gibalnih sposobnosti
Za preglednejše razumevanje uporabljamo modele, ki nam poenostavljeno
predstavijo zapletene procese. Na področju modeliranja gibanja se uporablja-
ta strukturni in funkcionalni model klasifikacije gibalnih sposobnosti. Modela
se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, saj vsak s svojega vidika obravna
vata isto področje (Pišot in Planinšec, 2005).
Različni avtorji (Pistotnik, 2011; Cemič, 1997; Retar, Pišot in Jelovčan,
2016) predstavljajo sedem glavnih gibalnih sposobnosti (šest gibalnih in
eno funkcionalno). Posamezna sposobnost je ključnega pomena za otroko-
vo gibalno delovanje, saj vsebuje določene značilnosti. Gibalne sposobnos-
ti delimo na koordinacijo, gibljivost, moč, hitrost, ravnotežje in natančnost
ter funkcionalno sposobnost vzdržljivosti. V nadaljevanju bomo podrobneje
predstavili v slovenskem prostoru uveljavljene opredelitve gibalnih sposob-
nosti kot ključnih tvorcev gibalne kompetence.
50
tivaciji (Videmšek in Pišot, 2007). Gibalne sposobnosti so, tako kot tudi druge
človekove sposobnosti, v določeni meri prirojene, v določeni meri pa tudi pri-
dobljene. Človeku so že z rojstvom dane osnovne zasnove, ki opredeljujejo
stopnjo, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile ob njegovi normalni ras-
ti in razvoju (Pistotnik, 2011), seveda pa jih posameznik v procesu vadbe oz. tre-
ninga z lastno dejavnostjo lahko razvija in ohranja.
So naravne danosti človeka, odvisne predvsem od delovanja različnih or-
ganskih sistemov, in predstavljajo zmožnost izkoristka teh potencialov pri do-
seganju zastavljenih gibalnih ciljev. Pravimo, da gibalne sposobnosti temeljijo
na anatomsko-fizioloških predispozicijah človeka. Epstein (2015) je preučeval
izsledke številnih raziskovalcev gibalnega poučevanja in treniranja ter povzel,
da sta talent in trening prepletena ter oba odločata o vrhunsko razvitih gibal-
nih sposobnostih in dosežkih/presežkih. Pravilo o sistemu usmerjene vadbe,
ki temelji na meji zmožnosti vadečega (Ericsson, 2006), sicer posplošeno go-
vori o »10.000 ur vadbe do mojstrstva«, vendar so nevroznanstveniki dokaza-
li, da z ustreznim številom primernih ponavljanj izbranih opravil spreminjamo
možgansko strukturo zlasti čelnega režnja, kar omogoči avtomatizacijo izva-
janja gibalnih struktur (Duerden in Laverdure-Dupon, 2008). Tako so potrdi-
li zgodnje domneve nekaterih znanstvenikov (Thorndike, 1908), da je talent v
bistvu samo nakopičena praksa, ki temelji na meji zmožnosti vadečega, in da
vpliv vaje prevlada nad razlikami v prirojenih sposobnostih.
delitev gibalnih sposobnosti
Za preglednejše razumevanje uporabljamo modele, ki nam poenostavljeno
predstavijo zapletene procese. Na področju modeliranja gibanja se uporablja-
ta strukturni in funkcionalni model klasifikacije gibalnih sposobnosti. Modela
se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, saj vsak s svojega vidika obravna
vata isto področje (Pišot in Planinšec, 2005).
Različni avtorji (Pistotnik, 2011; Cemič, 1997; Retar, Pišot in Jelovčan,
2016) predstavljajo sedem glavnih gibalnih sposobnosti (šest gibalnih in
eno funkcionalno). Posamezna sposobnost je ključnega pomena za otroko-
vo gibalno delovanje, saj vsebuje določene značilnosti. Gibalne sposobnos-
ti delimo na koordinacijo, gibljivost, moč, hitrost, ravnotežje in natančnost
ter funkcionalno sposobnost vzdržljivosti. V nadaljevanju bomo podrobneje
predstavili v slovenskem prostoru uveljavljene opredelitve gibalnih sposob-
nosti kot ključnih tvorcev gibalne kompetence.
50
