Page 51 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
AVNOTEŽJE
Ravnotežje opredeljujemo kot sposobnost človeka, da ohrani stabilen položaj
telesa. Sposobnost ravnotežja predstavlja sposobnost ohranjanja stabilnega
položaja telesa znotraj podporne površine telesa in hitrega oblikovanja kom-
penzacijskih gibov, s katerimi ga vzpostavljamo oz. ohranjamo, kljub sili gra
vitacije in drugim motečim dejavnikom. Vložena sila, ki je za to potrebna, mo-
ra biti sorazmerna sili, ki izzove odklone telesa v stabilnem položaju, drugače
se ravnotežni položaj poruši v nasprotno stran. Ravnotežje je sposobnost na-
tančne določitve smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se
ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v prostoru.
Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki
so potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen (Pisto-
tnik, 2011). Ravnotežje pomeni ohranjanje stabilnega položaja ter ga delimo
na dinamično in statično (Cemič, 1997). Na ravnotežje vplivajo tudi telesni de-
javniki. Poleg centra ravnotežnostnega organa v srednjem ušesu (vestibularni
aparat) in ravnotežnostnega centra v malih možganih jim pomagajo tudi ču-
tili vida in sluha, taktilni receptorji, Golgijev tetivni aparat in mišično vreteno
(Pistotnik, 2011). Ravnotežje je pri predšolskem otroku zelo težko obvladljiva
gibalna sposobnost. Sicer se začne razvijati že ob rojstvu, ampak se nekje do
šestega leta še ne razvije popolnoma. S starostjo ravnotežna sposobnost po-
novno upada (Cemič, 1997).
Ohranjanje človekovega težišča je pomembno za kakovostno življenje, še
posebej pa je pomembno za gibalno učinkovitost. Težišče človeka, ki je v sto-
ji (vertikalni položaj telesa, kjer je teža enakomerno porazdeljena na obe no-
51
Ravnotežje opredeljujemo kot sposobnost človeka, da ohrani stabilen položaj
telesa. Sposobnost ravnotežja predstavlja sposobnost ohranjanja stabilnega
položaja telesa znotraj podporne površine telesa in hitrega oblikovanja kom-
penzacijskih gibov, s katerimi ga vzpostavljamo oz. ohranjamo, kljub sili gra
vitacije in drugim motečim dejavnikom. Vložena sila, ki je za to potrebna, mo-
ra biti sorazmerna sili, ki izzove odklone telesa v stabilnem položaju, drugače
se ravnotežni položaj poruši v nasprotno stran. Ravnotežje je sposobnost na-
tančne določitve smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se
ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v prostoru.
Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki
so potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen (Pisto-
tnik, 2011). Ravnotežje pomeni ohranjanje stabilnega položaja ter ga delimo
na dinamično in statično (Cemič, 1997). Na ravnotežje vplivajo tudi telesni de-
javniki. Poleg centra ravnotežnostnega organa v srednjem ušesu (vestibularni
aparat) in ravnotežnostnega centra v malih možganih jim pomagajo tudi ču-
tili vida in sluha, taktilni receptorji, Golgijev tetivni aparat in mišično vreteno
(Pistotnik, 2011). Ravnotežje je pri predšolskem otroku zelo težko obvladljiva
gibalna sposobnost. Sicer se začne razvijati že ob rojstvu, ampak se nekje do
šestega leta še ne razvije popolnoma. S starostjo ravnotežna sposobnost po-
novno upada (Cemič, 1997).
Ohranjanje človekovega težišča je pomembno za kakovostno življenje, še
posebej pa je pomembno za gibalno učinkovitost. Težišče človeka, ki je v sto-
ji (vertikalni položaj telesa, kjer je teža enakomerno porazdeljena na obe no-
51
