Page 56 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
dnje gibalno učenje in poučevanje
V dobro koordiniranem gibanju se uporabi le toliko energije, kolikor je
te za izvedbo gibanja nujno potrebne, da bo to potekalo lahkotno, mehko in
sproščeno. Koordinirano gibanje zahteva tudi dobre programske potenciale,
ki se oblikujejo le na osnovi že usvojenih gibanj, torej na osnovi gibalnega po-
učevanja in transfera gibalnih informacij. Človek s številnejšimi gibalnimi izku-
šnjami ima na voljo večjo količino podatkov o različnih gibanjih in s tem večje
možnosti za njihovo združevanje v nove, kakovostnejše gibalne odgovore gle-
de na položaje, v katerih se znajde.
osnovne značilnosti koordiniranega gibanja
Kot podporo pri presoji, v kolikšni meri je izbrano gibanje koordinirano, lahko
uporabljamo kriterije iz spodnje preglednice.
Preglednica 4: Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja
(prirejeno po Pistotnik, 2011)
Pravilnost (natančnost, ustreznost izvedbe gibov)
Pravočasnost (časovna usklajenost gibov)
Racionalnost (učinkovitost in ekonomičnost izvedbe gibov)
Izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja različnim zahtevam)
Stabilnost (zanesljivost, identičnost izvedbe v ponavljanjih)
Razvoj koordinacije se začne v fetalnem obdobju, saj plod v materinem
telesu že pridobiva prve gibalne izkušnje. V največji meri pa lahko otroci te
izkušn je pridobivajo do približno šestega leta starosti. To je obdobje, v kate-
rem so najdojemljivejši za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in njihovo
združevanje v gibalne strukture na višjem nivoju. Živčni sistem je namreč še
izjemno plastičen (mielinizacija živčnih vlaken še ni zaključena) in se lahko z
različnimi gibalnimi dejavnostmi nanj še značilno vpliva. Do začetka puberte-
te (okrog enajstega leta starosti) je ta razvoj še vedno dokaj strm, čeprav v ne-
koliko manjšem vzponu kot do šestega leta. V obdobju pubertete sposobnost
koordinacije nekoliko upade, kar je predvsem posledica hitre rasti skeleta. Mi-
šice namreč ne sledijo hitri rasti kosti, zato se poveča njihov tonus. Daljši vzvo-
di, ki jih take kosti predstavljajo, pa so tudi moteč dejavnik pri izvedbi gibov.
Ko se telesna rast umiri, človek postopoma spet pridobiva na koordinaciji, svoj
vrhunec v manifestaciji koordinacije pa doseže okrog dvajsetega leta staros-
56
V dobro koordiniranem gibanju se uporabi le toliko energije, kolikor je
te za izvedbo gibanja nujno potrebne, da bo to potekalo lahkotno, mehko in
sproščeno. Koordinirano gibanje zahteva tudi dobre programske potenciale,
ki se oblikujejo le na osnovi že usvojenih gibanj, torej na osnovi gibalnega po-
učevanja in transfera gibalnih informacij. Človek s številnejšimi gibalnimi izku-
šnjami ima na voljo večjo količino podatkov o različnih gibanjih in s tem večje
možnosti za njihovo združevanje v nove, kakovostnejše gibalne odgovore gle-
de na položaje, v katerih se znajde.
osnovne značilnosti koordiniranega gibanja
Kot podporo pri presoji, v kolikšni meri je izbrano gibanje koordinirano, lahko
uporabljamo kriterije iz spodnje preglednice.
Preglednica 4: Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja
(prirejeno po Pistotnik, 2011)
Pravilnost (natančnost, ustreznost izvedbe gibov)
Pravočasnost (časovna usklajenost gibov)
Racionalnost (učinkovitost in ekonomičnost izvedbe gibov)
Izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja različnim zahtevam)
Stabilnost (zanesljivost, identičnost izvedbe v ponavljanjih)
Razvoj koordinacije se začne v fetalnem obdobju, saj plod v materinem
telesu že pridobiva prve gibalne izkušnje. V največji meri pa lahko otroci te
izkušn je pridobivajo do približno šestega leta starosti. To je obdobje, v kate-
rem so najdojemljivejši za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in njihovo
združevanje v gibalne strukture na višjem nivoju. Živčni sistem je namreč še
izjemno plastičen (mielinizacija živčnih vlaken še ni zaključena) in se lahko z
različnimi gibalnimi dejavnostmi nanj še značilno vpliva. Do začetka puberte-
te (okrog enajstega leta starosti) je ta razvoj še vedno dokaj strm, čeprav v ne-
koliko manjšem vzponu kot do šestega leta. V obdobju pubertete sposobnost
koordinacije nekoliko upade, kar je predvsem posledica hitre rasti skeleta. Mi-
šice namreč ne sledijo hitri rasti kosti, zato se poveča njihov tonus. Daljši vzvo-
di, ki jih take kosti predstavljajo, pa so tudi moteč dejavnik pri izvedbi gibov.
Ko se telesna rast umiri, človek postopoma spet pridobiva na koordinaciji, svoj
vrhunec v manifestaciji koordinacije pa doseže okrog dvajsetega leta staros-
56
