Page 454 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 454
ja Čotar Konrad in Alja Polanec
primeru študentov, ki takega načina dela niso bili vajeni, zahtevala hitro pri-
lagoditev. To je pomenilo spremembe v načinu učenja in dela ter prilagajanje
novim okoliščinam izobraževanja (Korniseva idr. 2022).
Tako v naši študiji ugotavljamo, da udeleženci v času študija na daljavo
poročajo o pomembno nižji akademski samopodobi in pomembno pogo-
stejšem akademskem odlašanju. Ugotavljamo tudi šibko negativno poveza-
nost med akademsko samopodobo ter akademskim odlašanjem v času pred
študijem na daljavo in zmerno negativno povezanost med omenjenima ele-
mentoma v času študija na daljavo. Študenti so v času študija na daljavo po-
ročali tudi o pomembno nižji prisotnosti in aktivnosti v študijskem procesu.
Poleg tega so tisti z višjo prisotnostjo in aktivnostjo poročali tudi o nižji sto-
pnji akademskega odlašanja ter na splošno o lažjem soočanju s študijem na
daljavo in doživljanju manjše količine stisk na osebnem, družinskem in štu-
dijskem področju.
Omejitve študije izhajajo predvsem iz vzorca raziskave, pri čemer bi bilo
v nadaljevanju strukturo vzorca smiselno uravnotežiti po spolu, starosti, štu-
dijski smeri ipd. ter preveriti, ali obstajajo razlike v akademskem odlašanju,
samopodobi in doživljanju študija na daljavo tudi glede na omenjene demo-
grafske variable. Ob tam pa je potrebno prišteti tudi dejstvo, da zaradi načina
zbiranja podatkov – s pomočjo retrogradnega samoporočanja študentov –
vedno obstaja vpliv različnih subjektivnih dejavnikov in je treba te podatke
tudi interpretirati z zavedanjem te omejitve.
Študija ob tem odpira tudi mnogo novih raziskovalnih vprašanj. V nadalj-
nje bi bilo smiselno (i) ovrednotiti pomen in rabo IKT za namene učenja ter
poučevanja s strani učiteljev in študentov in jasneje opredeliti vlogo učitelja
v procesu poučevanja na daljavo; (ii) analizirati pomembnost vpliva različ-
nih psihosocialnih dejavnikov na opravljanje študijskih obveznosti; (iii) ugo-
tavljati povezanost z akademskim učnim uspehom pred, med in po študiju
na daljavo.
Študijo bi bilo smiselno tudi longitudinalno nadaljevati, pri čemer bi lahko
raziskali nadaljnje spremembe v akademski samopodobi v času po študiju
na daljavo; preverjali bi, ali bi študij v živo pri študentih povzročil ponovno
rast akademske samopodobe, s tem pa manj akademskega odlašanja, ali pa
bi se študenti zaradi privajanja takšnemu načinu dela zopet znašli v stiski.
Zanimivo bi bilo raziskati tudi, kaj na področje akademske samopodobe in
odlašanja prinaša hibridna oblika pouka, ki po prekinitvi študija na daljavo
postaja aktualen način poučevanja. Rezultati pričujoče študije odpirajo tudi
novo raziskovalno področje, in sicer vlogo učitelja in njegove podpore štu-
dentom pri študiju na daljavo.
454
primeru študentov, ki takega načina dela niso bili vajeni, zahtevala hitro pri-
lagoditev. To je pomenilo spremembe v načinu učenja in dela ter prilagajanje
novim okoliščinam izobraževanja (Korniseva idr. 2022).
Tako v naši študiji ugotavljamo, da udeleženci v času študija na daljavo
poročajo o pomembno nižji akademski samopodobi in pomembno pogo-
stejšem akademskem odlašanju. Ugotavljamo tudi šibko negativno poveza-
nost med akademsko samopodobo ter akademskim odlašanjem v času pred
študijem na daljavo in zmerno negativno povezanost med omenjenima ele-
mentoma v času študija na daljavo. Študenti so v času študija na daljavo po-
ročali tudi o pomembno nižji prisotnosti in aktivnosti v študijskem procesu.
Poleg tega so tisti z višjo prisotnostjo in aktivnostjo poročali tudi o nižji sto-
pnji akademskega odlašanja ter na splošno o lažjem soočanju s študijem na
daljavo in doživljanju manjše količine stisk na osebnem, družinskem in štu-
dijskem področju.
Omejitve študije izhajajo predvsem iz vzorca raziskave, pri čemer bi bilo
v nadaljevanju strukturo vzorca smiselno uravnotežiti po spolu, starosti, štu-
dijski smeri ipd. ter preveriti, ali obstajajo razlike v akademskem odlašanju,
samopodobi in doživljanju študija na daljavo tudi glede na omenjene demo-
grafske variable. Ob tam pa je potrebno prišteti tudi dejstvo, da zaradi načina
zbiranja podatkov – s pomočjo retrogradnega samoporočanja študentov –
vedno obstaja vpliv različnih subjektivnih dejavnikov in je treba te podatke
tudi interpretirati z zavedanjem te omejitve.
Študija ob tem odpira tudi mnogo novih raziskovalnih vprašanj. V nadalj-
nje bi bilo smiselno (i) ovrednotiti pomen in rabo IKT za namene učenja ter
poučevanja s strani učiteljev in študentov in jasneje opredeliti vlogo učitelja
v procesu poučevanja na daljavo; (ii) analizirati pomembnost vpliva različ-
nih psihosocialnih dejavnikov na opravljanje študijskih obveznosti; (iii) ugo-
tavljati povezanost z akademskim učnim uspehom pred, med in po študiju
na daljavo.
Študijo bi bilo smiselno tudi longitudinalno nadaljevati, pri čemer bi lahko
raziskali nadaljnje spremembe v akademski samopodobi v času po študiju
na daljavo; preverjali bi, ali bi študij v živo pri študentih povzročil ponovno
rast akademske samopodobe, s tem pa manj akademskega odlašanja, ali pa
bi se študenti zaradi privajanja takšnemu načinu dela zopet znašli v stiski.
Zanimivo bi bilo raziskati tudi, kaj na področje akademske samopodobe in
odlašanja prinaša hibridna oblika pouka, ki po prekinitvi študija na daljavo
postaja aktualen način poučevanja. Rezultati pričujoče študije odpirajo tudi
novo raziskovalno področje, in sicer vlogo učitelja in njegove podpore štu-
dentom pri študiju na daljavo.
454
