Page 48 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 48
gana Žunič in Mateja Maljevac
standardih kakovosti ipd. V literaturi zasledimo različne opredelitve zgodnje
obravnave, vendar so si vse sorodne v tem, da: zgodnja obravnava traja od
rojstva otroka do konca predšolskega obdobja, ko je razvoj najintenzivnejši
in je vpliv okolja na otrokov razvoj najmočnejši; je namen zgodnje obrav-
nave predvsem preventivni z namenom preprečevanja in/ali ublažitve raz-
ličnih motenj, primanjkljajev in okoljskih dejavnikov tveganja; se izvaja kon-
tinuirano in sistematično; prednostno poteka v otrokovem družinskem in na-
ravnem okolju; je usmerjena v družino kot celoto (Blackman 2003; Dunst in
Trivette 2009; Košiček idr. 2009; Marjanovič Umek in Zupančič 2009; Meadan
in Daczewitz 2015; Shonkoff in Meisels 2000; Tomasello, Manning in Dulmus
2010).
Sistemsko-ekološki pristop in socialni model zgodnje obravnave, ki sta
usmerjena v družino kot celoto in potekata v naravnem okolju družine, se
opredeljujeta kot sodobna referenčna modela (Ilić 2021). V Sloveniji je bil
revolucionarni premik od izključno medicinskega modela k socialnemu mo-
delu zgodnje obravnave in k sistemski ureditvi področja narejen s sprejetjem
Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potre-
bami in njihovih družin (ZOPOPP) (2017), ki se v praksi uradno uporablja od
1. 1. 2019 (Murgel 2019). Zakon je omogočil, da zgodnjo obravnavo v Slove-
niji danes razumemo kot proces, ki ni več usmerjen zgolj v otroka, temveč v
družino kot celoto in otrokovo bližnje okolje.
Do razglasitve pandemije covida-19 (World Health Organization 2020) je
bilo poučevanje na daljavo v Republiki Sloveniji, kot v večini drugih držav, do-
kaj neznano področje. Ob začetku poučevanja na daljavo so se vsi deležniki
v tem procesu soočali z ogromno količino novih izzivov, na katere niso bili
pripravljeni. Najpogosteje je bila izpostavljena dilema, kako kljub izrednim
razmeram in odsotnosti stika »v živo« med učitelji, strokovnjaki, otroki ter
njihovimi družinami z uporabo digitalne tehnologije nemoteno izvajati ka-
kovostno izobraževanje in individualne obravnave na daljavo. Še posebej pa
je bilo več dilem in vprašanj pri prehodu na izobraževanje na daljavo odpr-
tih ob otrocih s posebnimi potrebami, med katere sodijo otroci s slepoto in
slabovidnostjo oziroma otroci z okvaro vidne funkcije.¹
Tiflopedagogi v Centru IRIS smo se v času popolnega zaprtja države med
pandemijo covida-19 soočili z izzivom zagotavljanja nemotenega izvajanja
¹ Na področju pedagoške zakonodaje se pri opredelitvi slepote in slabovidnosti uporabljajo ter-
mini slep, slaboviden in otrok z okvaro vidne funkcije (Vovk Ornik 2015). V duhu pozitivne ter-
minologije, ki najprej poudarja pomen človeka, šele potem njegove motnje ali težave, bomo
v pričajočem prispevku uporabljali termine otrok s slepoto, otrok s slabovidnostjo in otrok z
okvaro vidne funkcije.
48
standardih kakovosti ipd. V literaturi zasledimo različne opredelitve zgodnje
obravnave, vendar so si vse sorodne v tem, da: zgodnja obravnava traja od
rojstva otroka do konca predšolskega obdobja, ko je razvoj najintenzivnejši
in je vpliv okolja na otrokov razvoj najmočnejši; je namen zgodnje obrav-
nave predvsem preventivni z namenom preprečevanja in/ali ublažitve raz-
ličnih motenj, primanjkljajev in okoljskih dejavnikov tveganja; se izvaja kon-
tinuirano in sistematično; prednostno poteka v otrokovem družinskem in na-
ravnem okolju; je usmerjena v družino kot celoto (Blackman 2003; Dunst in
Trivette 2009; Košiček idr. 2009; Marjanovič Umek in Zupančič 2009; Meadan
in Daczewitz 2015; Shonkoff in Meisels 2000; Tomasello, Manning in Dulmus
2010).
Sistemsko-ekološki pristop in socialni model zgodnje obravnave, ki sta
usmerjena v družino kot celoto in potekata v naravnem okolju družine, se
opredeljujeta kot sodobna referenčna modela (Ilić 2021). V Sloveniji je bil
revolucionarni premik od izključno medicinskega modela k socialnemu mo-
delu zgodnje obravnave in k sistemski ureditvi področja narejen s sprejetjem
Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potre-
bami in njihovih družin (ZOPOPP) (2017), ki se v praksi uradno uporablja od
1. 1. 2019 (Murgel 2019). Zakon je omogočil, da zgodnjo obravnavo v Slove-
niji danes razumemo kot proces, ki ni več usmerjen zgolj v otroka, temveč v
družino kot celoto in otrokovo bližnje okolje.
Do razglasitve pandemije covida-19 (World Health Organization 2020) je
bilo poučevanje na daljavo v Republiki Sloveniji, kot v večini drugih držav, do-
kaj neznano področje. Ob začetku poučevanja na daljavo so se vsi deležniki
v tem procesu soočali z ogromno količino novih izzivov, na katere niso bili
pripravljeni. Najpogosteje je bila izpostavljena dilema, kako kljub izrednim
razmeram in odsotnosti stika »v živo« med učitelji, strokovnjaki, otroki ter
njihovimi družinami z uporabo digitalne tehnologije nemoteno izvajati ka-
kovostno izobraževanje in individualne obravnave na daljavo. Še posebej pa
je bilo več dilem in vprašanj pri prehodu na izobraževanje na daljavo odpr-
tih ob otrocih s posebnimi potrebami, med katere sodijo otroci s slepoto in
slabovidnostjo oziroma otroci z okvaro vidne funkcije.¹
Tiflopedagogi v Centru IRIS smo se v času popolnega zaprtja države med
pandemijo covida-19 soočili z izzivom zagotavljanja nemotenega izvajanja
¹ Na področju pedagoške zakonodaje se pri opredelitvi slepote in slabovidnosti uporabljajo ter-
mini slep, slaboviden in otrok z okvaro vidne funkcije (Vovk Ornik 2015). V duhu pozitivne ter-
minologije, ki najprej poudarja pomen človeka, šele potem njegove motnje ali težave, bomo
v pričajočem prispevku uporabljali termine otrok s slepoto, otrok s slabovidnostjo in otrok z
okvaro vidne funkcije.
48
