Page 49 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 49
Ko izziv postane priložnost: razvoj modela virtualne zgodnje obravnave v Centru IRIS
storitev in aktivnosti zgodnje obravnave za predšolske otroke s slepoto, sla-
bovidnostjo oziroma z okvaro vidne funkcije in smo bili prisiljeni, da se hitro
odzovemo na nove razmere. Kot rezultat hitrega odziva na izredne razmere
med pandemijo se je razvil nov model zgodnje obravnave, in sicer model t.
i. »virtualne« zgodnje obravnave, ki je bil in je še marsikje po svetu trenutno
edini izvedljivi model. V pričujočem prispevku na podlagi pregleda relevan-
tne literature obravnavamo nekatere značilnosti virtualne zgodnje obrav-
nave in predstavimo novejše raziskave o prednostih in izzivih izvajanja ome-
njenega modela v skupini otrok s posebnimi potrebami. V empiričnem delu
raziskave na podlagi dveh študij primerov podrobneje predstavljamo razvoj
modela in ključnih korakov pri prehodu na virtualno zgodnjo obravnavo za
predšolske otroke s slepoto, slabovidnostjo in z okvaro vidne funkcije v Cen-
tru IRIS.
Teoretično ozadje
Čeprav se virtualna zgodnja obravnava v svetu v zadnjem desetletju kontinu-
irano izvaja in postaja vedno bolj priljubljena, so bile njene prednosti v Slove-
niji prepoznane šele v zadnjih dveh letih, in sicer zaradi pandemije covida-19.
Zaradi popolnega zaprtja države in prehoda na izobraževanje na daljavo je
virtualna zgodnja obravnava v zelo kratkem času postala eden izmed nači-
nov neprekinjenega zagotavljanja podpore in individualnih obravnav otro-
kom s posebnimi potrebami in njihovim družinam s strani različnih strokov-
njakov.
V literaturi zasledimo različna terminološka gesla za opis približno enakih
storitev, npr.: telepraksa, telerehabilitacija, teleterapija, virtualna podpora,
virtualna terapija, telezdravje, itd. (Akamoglu idr. 2018; Boisvert idr. 2012;
Brennan idr. 2010, Poole idr. 2020). Virtualna zgodnja obravnava predstavlja
metodo zagotavljanja storitev zgodnje obravnave z uporabo informacijske
in telekomunikacijske tehnologije ter različnih digitalnih orodij (Cason 2009;
Poole idr. 2020). Sam pojem virtualne zgodnje obravnave zajema vrsto reha-
bilitacijskih in habilitacijskih postopkov, vključno z oceno, s spremljanjem,
supervizijo, preventivo, z intervencijo, s svetovanjem in z izobraževanjem
družine (Brennan idr. 2010).
Novejše raziskave o učinkovitosti virtualne zgodnje obravnave ugotavljajo
več pozitivnih plati in prednosti izvajanja omenjenega modela kot alter-
native tradicionalnemu modelu »v živo«, npr. prilagodljivost v načrtovanju
obravnav, dostopnost strokovnjakov, višja stopnja vključevanja in sodelo-
vanja staršev med obravnavo ipd. (Behl idr. 2017; Olsen, Fiechtl in Rule 2012).
Michelle Boisvert idr. (2012) navajajo, da je virtualna zgodnja obravnava prak-
49
storitev in aktivnosti zgodnje obravnave za predšolske otroke s slepoto, sla-
bovidnostjo oziroma z okvaro vidne funkcije in smo bili prisiljeni, da se hitro
odzovemo na nove razmere. Kot rezultat hitrega odziva na izredne razmere
med pandemijo se je razvil nov model zgodnje obravnave, in sicer model t.
i. »virtualne« zgodnje obravnave, ki je bil in je še marsikje po svetu trenutno
edini izvedljivi model. V pričujočem prispevku na podlagi pregleda relevan-
tne literature obravnavamo nekatere značilnosti virtualne zgodnje obrav-
nave in predstavimo novejše raziskave o prednostih in izzivih izvajanja ome-
njenega modela v skupini otrok s posebnimi potrebami. V empiričnem delu
raziskave na podlagi dveh študij primerov podrobneje predstavljamo razvoj
modela in ključnih korakov pri prehodu na virtualno zgodnjo obravnavo za
predšolske otroke s slepoto, slabovidnostjo in z okvaro vidne funkcije v Cen-
tru IRIS.
Teoretično ozadje
Čeprav se virtualna zgodnja obravnava v svetu v zadnjem desetletju kontinu-
irano izvaja in postaja vedno bolj priljubljena, so bile njene prednosti v Slove-
niji prepoznane šele v zadnjih dveh letih, in sicer zaradi pandemije covida-19.
Zaradi popolnega zaprtja države in prehoda na izobraževanje na daljavo je
virtualna zgodnja obravnava v zelo kratkem času postala eden izmed nači-
nov neprekinjenega zagotavljanja podpore in individualnih obravnav otro-
kom s posebnimi potrebami in njihovim družinam s strani različnih strokov-
njakov.
V literaturi zasledimo različna terminološka gesla za opis približno enakih
storitev, npr.: telepraksa, telerehabilitacija, teleterapija, virtualna podpora,
virtualna terapija, telezdravje, itd. (Akamoglu idr. 2018; Boisvert idr. 2012;
Brennan idr. 2010, Poole idr. 2020). Virtualna zgodnja obravnava predstavlja
metodo zagotavljanja storitev zgodnje obravnave z uporabo informacijske
in telekomunikacijske tehnologije ter različnih digitalnih orodij (Cason 2009;
Poole idr. 2020). Sam pojem virtualne zgodnje obravnave zajema vrsto reha-
bilitacijskih in habilitacijskih postopkov, vključno z oceno, s spremljanjem,
supervizijo, preventivo, z intervencijo, s svetovanjem in z izobraževanjem
družine (Brennan idr. 2010).
Novejše raziskave o učinkovitosti virtualne zgodnje obravnave ugotavljajo
več pozitivnih plati in prednosti izvajanja omenjenega modela kot alter-
native tradicionalnemu modelu »v živo«, npr. prilagodljivost v načrtovanju
obravnav, dostopnost strokovnjakov, višja stopnja vključevanja in sodelo-
vanja staršev med obravnavo ipd. (Behl idr. 2017; Olsen, Fiechtl in Rule 2012).
Michelle Boisvert idr. (2012) navajajo, da je virtualna zgodnja obravnava prak-
49
