Page 50 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
gana Žunič in Mateja Maljevac
tična in stroškovno učinkovita oblika zagotavljanja različnih rehabilitacijskih
in habilitacijskih storitev, ki s pomočjo informacijskih in telekomunikacijskih
orodij uporabnikom lajšajo povezavo s strokovnjaki ne glede na njihovo ge-
ografsko lego. Tako virtualna zgodnja obravnava omogoča lažji dostop do
strokovnjakov družinam, ki ne prejemajo ustreznih storitev, ker strokovnjaki
za zgodnjo obravnavo v lokalni skupnosti niso na voljo (Cason 2009; Cole, Pic-
kard in Stredler-Brown 2019). Strokovnjaki poročajo tudi o možnosti večjega
števila virtualnih srečanj in obravnav na dnevni ravni v primerjavi z obravna-
vami »v živo« zaradi reduciranega potovalnega časa od družine do družine
ter možnosti pogostejših virtualnih srečanj transdisciplinarnih timov z name-
nom izmenjave informacij (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019). Nenazadnje
avtorji kot bistveno prednost virtualne zgodnje obravnave izpostavljajo ak-
tivnejšo vlogo družine in višjo raven vključevanja staršev med obravnavo in
v interakcijo z otrokom (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019; Poole idr. 2020;
Wroten in Reese 2020).
Z vidika staršev je bil element prilagodljivosti v procesu virtualne zgodnje
obravnave na več načinov prepoznan kot ena izmed najpomembnejših pred-
nosti virtualnih obravnav (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019). Večja prila-
godljivost se kaže pri načrtovanju in neposredni izvedbi obravnave, večjih
možnostih za vključevanje strokovnjakov v vsakodnevna opravila med dru-
žinsko rutino v naravnem okolju, redkejši odpovedi obravnav zaradi bolezni
otroka ali slabega vremena, odsotnosti finančnih stroškov prevoza, večji ko-
ličini časa za družinsko življenje ipd. (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019;
Kelso idr. 2009; Poole idr. 2020).
Kljub neštetim prednostim se obenem izpostavljajo tudi nekateri izzivi in
omejitve. V kvalitativni študiji Colove, Pickardove in Stredler-Brownove (2019)
so starši kot enega pomembnejših izzivov pri izvajanju virtualne zgodnje
obravnave izpostavili tehnološke ovire, natančneje dostop do interneta, ne-
zadostne spretnosti pri rokovanju z informacijsko-komunikacijsko tehnolo-
gijo in programsko opremo za videokonferenčne klice. V drugih raziskavah
so družine izpostavile težave pri zagotavljanju umirjenega prostora v domu
za potrebe virtualne obravnave (Cason 2009) ter občasne težave v komunika-
ciji in napačne interpretacije informacij po sporočilih, e-pošti ali telefonskih
pogovorih (Akamoglu idr. 2018).
Z vidika strokovnjakov so se kot izzivi pri izvajanju virtualne zgodnje obrav-
nave v praksi pojavili nezadostne izkušnje in kompetence strokovnjakov za
učni coaching, vodenje staršev v procesu virtualne zgodnje obravnave in
negativna stališča ter predsodki družin o učinkih virtualne zgodnje obrav-
nave (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019), ki jih raziskovalci pojasnjujejo z
50
tična in stroškovno učinkovita oblika zagotavljanja različnih rehabilitacijskih
in habilitacijskih storitev, ki s pomočjo informacijskih in telekomunikacijskih
orodij uporabnikom lajšajo povezavo s strokovnjaki ne glede na njihovo ge-
ografsko lego. Tako virtualna zgodnja obravnava omogoča lažji dostop do
strokovnjakov družinam, ki ne prejemajo ustreznih storitev, ker strokovnjaki
za zgodnjo obravnavo v lokalni skupnosti niso na voljo (Cason 2009; Cole, Pic-
kard in Stredler-Brown 2019). Strokovnjaki poročajo tudi o možnosti večjega
števila virtualnih srečanj in obravnav na dnevni ravni v primerjavi z obravna-
vami »v živo« zaradi reduciranega potovalnega časa od družine do družine
ter možnosti pogostejših virtualnih srečanj transdisciplinarnih timov z name-
nom izmenjave informacij (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019). Nenazadnje
avtorji kot bistveno prednost virtualne zgodnje obravnave izpostavljajo ak-
tivnejšo vlogo družine in višjo raven vključevanja staršev med obravnavo in
v interakcijo z otrokom (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019; Poole idr. 2020;
Wroten in Reese 2020).
Z vidika staršev je bil element prilagodljivosti v procesu virtualne zgodnje
obravnave na več načinov prepoznan kot ena izmed najpomembnejših pred-
nosti virtualnih obravnav (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019). Večja prila-
godljivost se kaže pri načrtovanju in neposredni izvedbi obravnave, večjih
možnostih za vključevanje strokovnjakov v vsakodnevna opravila med dru-
žinsko rutino v naravnem okolju, redkejši odpovedi obravnav zaradi bolezni
otroka ali slabega vremena, odsotnosti finančnih stroškov prevoza, večji ko-
ličini časa za družinsko življenje ipd. (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019;
Kelso idr. 2009; Poole idr. 2020).
Kljub neštetim prednostim se obenem izpostavljajo tudi nekateri izzivi in
omejitve. V kvalitativni študiji Colove, Pickardove in Stredler-Brownove (2019)
so starši kot enega pomembnejših izzivov pri izvajanju virtualne zgodnje
obravnave izpostavili tehnološke ovire, natančneje dostop do interneta, ne-
zadostne spretnosti pri rokovanju z informacijsko-komunikacijsko tehnolo-
gijo in programsko opremo za videokonferenčne klice. V drugih raziskavah
so družine izpostavile težave pri zagotavljanju umirjenega prostora v domu
za potrebe virtualne obravnave (Cason 2009) ter občasne težave v komunika-
ciji in napačne interpretacije informacij po sporočilih, e-pošti ali telefonskih
pogovorih (Akamoglu idr. 2018).
Z vidika strokovnjakov so se kot izzivi pri izvajanju virtualne zgodnje obrav-
nave v praksi pojavili nezadostne izkušnje in kompetence strokovnjakov za
učni coaching, vodenje staršev v procesu virtualne zgodnje obravnave in
negativna stališča ter predsodki družin o učinkih virtualne zgodnje obrav-
nave (Cole, Pickard in Stredler-Brown 2019), ki jih raziskovalci pojasnjujejo z
50
