Page 147 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
Umetnik in umetniška izkušnja
da mora biti umetnost podlaga za vzgojo. Pri tem ne meri na umetnostno
oziroma likovno vzgojo v ožjem smislu, temveč si prizadeva za »integralni«
koncept vzgoje, kjer je estetska vzgoja izenačena z intelektualno. Oseba se
lahko »harmonično« razvije samo, če se obe izkustveni obliki – razumska in
estetska v vlogi spodbujevalca razvoja čutil – enakomerno razvijata in zlijeta.
Read (2022, 32–33) ob tem ugotavlja, da:
si ne morem predstavljati, da vzgoja in izobraževanje delujeta kot tre-
ning na številnih ločenih področjih. Vzgoja in izobraževanje sta celo-
vitejša: dejansko predstavljata spodbujanje rasti človeka kot celote. Iz
tega sledi, da ne gre niti povsem in niti večinoma za zadevo, ki se jo
naučimo iz knjig, ampak sta vzgoja in izobraževanje del naše narave –
del našega uma, ki se ukvarja s koncepti in abstraktnostmi. V otroku, ki
še vedno ni dovolj zrel, da bi razmišljal s temi metodami bližnjic, bi to v
veliki meri morala biti vzgoja čutov – čutov vida, dotika in sluha, z eno
besedo: vzgoja občutljivosti.
S tega vidika ne obstaja neko veljavno razlikovanje med umetnostjo in
znanostjo. Obstaja samo človek kot celota z različnimi interesi in spo-
sobnostmi, zato bi moral biti cilj vzgoje in izobraževanja samo razvija-
nje vsega tega v harmoniji in celovitosti.
Rousseau je bil prvi, ki je spoznal to resnico, in od Rousseaujevih časov
dalje je bilo še nekaj velikih pedagogov – Fröbel, Montessori, Dalcroze,
Dewey –, ki so delovali v srcu vseh kulturnih dejavnosti. Povsod osta-
jajo isti pogoji, od verza pa do pesmi, od vrtne hišice do katedrale, od
podkve do letalskega motorja. Občutljivost je skrivnost uspeha.
V tem kontekstu opazujemo pojav učenja skozi umetniško dejavnost, ko
otrok/mladostnik spoznava določene vsebine in/ali se skoznje samorazi-
skuje/samoudejanja. V isti sapi omenjeni proces deluje vzgojno, saj spodbuja
socialno izkustvo oziroma otrokova čustva v odnosu do vsebin, načina dela,
(samo)udejanja in okolice, obenem pa tudi spodbuja estetske vrednote in v
skupinskem ustvarjalnem delu možnosti razvoja empatije ter medsebojne
pomoči in podpore. »Vsak je po svoje umetnik, če se ukvarja z umetniškim
ustvarjanjem. Med igro ali delom [. . .] ne izraža le samega sebe, temveč raz-
kriva, kakšno bi moralo biti družbeno življenje« (Krieger 2006, 120–174). Kro-
flič (2014b, 185) pa meni, da so:
za spodbujanje umetniškega doživljanja mnogo pomembnejši stiki z
»živo umetnostjo«, posredovani preko posameznih umetnikov in kul-
147
da mora biti umetnost podlaga za vzgojo. Pri tem ne meri na umetnostno
oziroma likovno vzgojo v ožjem smislu, temveč si prizadeva za »integralni«
koncept vzgoje, kjer je estetska vzgoja izenačena z intelektualno. Oseba se
lahko »harmonično« razvije samo, če se obe izkustveni obliki – razumska in
estetska v vlogi spodbujevalca razvoja čutil – enakomerno razvijata in zlijeta.
Read (2022, 32–33) ob tem ugotavlja, da:
si ne morem predstavljati, da vzgoja in izobraževanje delujeta kot tre-
ning na številnih ločenih področjih. Vzgoja in izobraževanje sta celo-
vitejša: dejansko predstavljata spodbujanje rasti človeka kot celote. Iz
tega sledi, da ne gre niti povsem in niti večinoma za zadevo, ki se jo
naučimo iz knjig, ampak sta vzgoja in izobraževanje del naše narave –
del našega uma, ki se ukvarja s koncepti in abstraktnostmi. V otroku, ki
še vedno ni dovolj zrel, da bi razmišljal s temi metodami bližnjic, bi to v
veliki meri morala biti vzgoja čutov – čutov vida, dotika in sluha, z eno
besedo: vzgoja občutljivosti.
S tega vidika ne obstaja neko veljavno razlikovanje med umetnostjo in
znanostjo. Obstaja samo človek kot celota z različnimi interesi in spo-
sobnostmi, zato bi moral biti cilj vzgoje in izobraževanja samo razvija-
nje vsega tega v harmoniji in celovitosti.
Rousseau je bil prvi, ki je spoznal to resnico, in od Rousseaujevih časov
dalje je bilo še nekaj velikih pedagogov – Fröbel, Montessori, Dalcroze,
Dewey –, ki so delovali v srcu vseh kulturnih dejavnosti. Povsod osta-
jajo isti pogoji, od verza pa do pesmi, od vrtne hišice do katedrale, od
podkve do letalskega motorja. Občutljivost je skrivnost uspeha.
V tem kontekstu opazujemo pojav učenja skozi umetniško dejavnost, ko
otrok/mladostnik spoznava določene vsebine in/ali se skoznje samorazi-
skuje/samoudejanja. V isti sapi omenjeni proces deluje vzgojno, saj spodbuja
socialno izkustvo oziroma otrokova čustva v odnosu do vsebin, načina dela,
(samo)udejanja in okolice, obenem pa tudi spodbuja estetske vrednote in v
skupinskem ustvarjalnem delu možnosti razvoja empatije ter medsebojne
pomoči in podpore. »Vsak je po svoje umetnik, če se ukvarja z umetniškim
ustvarjanjem. Med igro ali delom [. . .] ne izraža le samega sebe, temveč raz-
kriva, kakšno bi moralo biti družbeno življenje« (Krieger 2006, 120–174). Kro-
flič (2014b, 185) pa meni, da so:
za spodbujanje umetniškega doživljanja mnogo pomembnejši stiki z
»živo umetnostjo«, posredovani preko posameznih umetnikov in kul-
147
