Page 14 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
a Lebeničnik
take učence pravimo, da imajo dobro razvite spretnosti samoregulacijskega
učenja oziroma da so bolj samoregulativni.
Samoregulativen učenec svoje učenje načrtuje, spremlja, uravnava in re-
flektira (Pintrich 2000; Wolters in Hoops 2015; Zimmerman in Moylan 2009),
pri čemer je sposoben upoštevati različne dimenzije učenja:
– Kognitivna dimenzija: npr. Ali snov razumem? Sem si zapomnil pre-
brano? Kaj je bistvo prebranega besedila? Ali razumem pomen vseh
besed? Kako se nova informacija navezuje na to, kar že vem?
– Metakognitivna dimenzija: npr. Koliko časa naj namenim učenju? Na ka-
tere korake naj razdelim nalogo? Kako ohranjam pozornost med uče-
njem? Kako naj načrtujem odmore? Katere učne strategije naj upora-
bim za učenje tega gradiva? So učne strategije, ki jih uporabljam, pri-
merne ali bi jih moral spremeniti? Katere učne cilje sem že usvojil?
– Motivacijska dimenzija: npr. Ali se čutim sposobnega naučiti to snov? Ali
sem bil v preteklosti uspešen pri podobnih nalogah? Zakaj odlašam z
učenjem? Se učim zaradi ocen ali zato, da bi snov razumel? Kaj je razlog
mojega (ne)uspeha pri učenju?
– Okoljska dimenzija: npr. Kakšna ureditev prostora mi bo olajšala učenje?
Na koga se med učenjem lahko obrnem? Kje na spletu lahko najdem
potrebne informacije?
Zelo poenostavljeno bi torej lahko rekli, da se samoregulativen učenec
zna učinkovito učiti. O učenju pa ne razmišlja le med samim procesom, tem-
več tudi pred in po učenju (Zimmerman 1998 v Pečjak in Gradišar 2012; Zim-
merman in Moylan 2009). Po modelu Zimmermana (1998 v Pečjak in Košir
2002, 144; Zimmerman in Moylan 2009) lahko razločimo tri faze samoregula-
cijskega učenja:
– Faza predhodnega razmišljanja (pred učenjem): posameznik načrtuje
proces učenja (npr. postavlja vsebinske in časovne cilje, načrtuje pre-
verjanje) in ozavešča lastna motivacijska prepričanja.
– Faza izvedbe in zavestne kontrole (med učenjem): posameznik opazuje
in nadzoruje lastno razumevanje, učno motivacijo, vložen napor in po-
zornost.
– Faza ovrednotenja oziroma samorefleksije (po učenju): posameznik vred-
noti lasten dosežek (glede na postavljen standard), ugotavlja, čemu
pripisati vzroke za (ne)uspeh ipd.
Bolj samoregulativen učenec se vede aktivneje in namerneje od manj sa-
moregulativnega. Že na začetku si namreč postavi cilje, izbere učne strate-
14
take učence pravimo, da imajo dobro razvite spretnosti samoregulacijskega
učenja oziroma da so bolj samoregulativni.
Samoregulativen učenec svoje učenje načrtuje, spremlja, uravnava in re-
flektira (Pintrich 2000; Wolters in Hoops 2015; Zimmerman in Moylan 2009),
pri čemer je sposoben upoštevati različne dimenzije učenja:
– Kognitivna dimenzija: npr. Ali snov razumem? Sem si zapomnil pre-
brano? Kaj je bistvo prebranega besedila? Ali razumem pomen vseh
besed? Kako se nova informacija navezuje na to, kar že vem?
– Metakognitivna dimenzija: npr. Koliko časa naj namenim učenju? Na ka-
tere korake naj razdelim nalogo? Kako ohranjam pozornost med uče-
njem? Kako naj načrtujem odmore? Katere učne strategije naj upora-
bim za učenje tega gradiva? So učne strategije, ki jih uporabljam, pri-
merne ali bi jih moral spremeniti? Katere učne cilje sem že usvojil?
– Motivacijska dimenzija: npr. Ali se čutim sposobnega naučiti to snov? Ali
sem bil v preteklosti uspešen pri podobnih nalogah? Zakaj odlašam z
učenjem? Se učim zaradi ocen ali zato, da bi snov razumel? Kaj je razlog
mojega (ne)uspeha pri učenju?
– Okoljska dimenzija: npr. Kakšna ureditev prostora mi bo olajšala učenje?
Na koga se med učenjem lahko obrnem? Kje na spletu lahko najdem
potrebne informacije?
Zelo poenostavljeno bi torej lahko rekli, da se samoregulativen učenec
zna učinkovito učiti. O učenju pa ne razmišlja le med samim procesom, tem-
več tudi pred in po učenju (Zimmerman 1998 v Pečjak in Gradišar 2012; Zim-
merman in Moylan 2009). Po modelu Zimmermana (1998 v Pečjak in Košir
2002, 144; Zimmerman in Moylan 2009) lahko razločimo tri faze samoregula-
cijskega učenja:
– Faza predhodnega razmišljanja (pred učenjem): posameznik načrtuje
proces učenja (npr. postavlja vsebinske in časovne cilje, načrtuje pre-
verjanje) in ozavešča lastna motivacijska prepričanja.
– Faza izvedbe in zavestne kontrole (med učenjem): posameznik opazuje
in nadzoruje lastno razumevanje, učno motivacijo, vložen napor in po-
zornost.
– Faza ovrednotenja oziroma samorefleksije (po učenju): posameznik vred-
noti lasten dosežek (glede na postavljen standard), ugotavlja, čemu
pripisati vzroke za (ne)uspeh ipd.
Bolj samoregulativen učenec se vede aktivneje in namerneje od manj sa-
moregulativnega. Že na začetku si namreč postavi cilje, izbere učne strate-
14
