Page 15 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
Uporaba IKT za samoregulacijo učenja na terciarni stopnji izobraževanja
gije, jih vmes prilagaja. Učenec, ki je manj samoregulativen, šele v zadnji fazi
ugotovlja, ali je bilo učenje uspešno ali ne (npr. ko dobi oceno) (Zimmerman
in Schunk 2008).
Učne cilje samoregulativen učenec dosega s pomočjo procesov, ki se
imenujejo samoregulacijske strategije. O pravem samoregulacijskem učenju
lahko govorimo le, kadar učenec tovrstne strategije uporablja zavestno in
namerno (Zimmerman in Schunk 2001 v Pečjak in Gradišar 2012). Učinkovi-
tejši učenci uporabljajo več strategij, le-te pa uporabljajo tudi bolj raznoliko
in fleksibilneje (Pečjak in Gradišar 2012). Strategije lahko razdelimo glede na
posamezne dimenzije učenja. Hofer, Yu in Pintrich (1998 v Pečjak in Gradišar
2012) tako govorijo o kognitivnih, metakognitivnih in motivacijskih strategi-
jah. Pintrich idr. (1991) omenjajo tudi strategije upravljanja z viri.
– Kognitivne (oziroma učne) strategije so strategije, ki jih posameznik upo-
rablja, da bi razumel, si zapomnil učno gradivo oziroma usvojil znanje.
Kot najosnovnejše učne strategije Pintrich idr. (1991) navajajo strategije
ponavljanja, elaboracije in organizacije. Za učne strategije, ki jih posa-
meznik uporablja pri učenju iz besedilnega gradiva (npr. učbenikov), se
uporablja tudi izraz bralne učne strategije (Pečjak in Gradišar 2012).
– Metkognitivne strategije učencu omogočajo, da se zaveda in nadzoruje
lastni proces učenja – ga načrtuje, opazuje, prilagaja, reflektira.
– Motivacijske strategije učencu omogočajo začetek in vztrajanje pri uče-
nju.
– Strategije upravljanja z viri učencu omogočajo, da kontrolira določene
vidike fizičnega in socialnega (v primeru IKT pa tudi digitalnega) okolja,
ki lahko prispevajo k učinkovitejšem učenju.
V preglednici 1 (str. 16) so podrobneje prikazane samoregulacijske strate-
gije, izbrane po različnih virih in modelih (Pečjak in Gradišar 2012; Pintrich
2000; Pintrich idr. 1991; Zimmerman in Moylan 2009), vključno z viri, ki preu-
čujejo samoregulacijo učenja s pomočjo IKT (Yot-Dominguez in Marcel 2017).
V preglednici so strategije razvrščene glede na dimenzijo in fazo učenja. Izpu-
ščene so motivacijske strategije, saj jih težko neposredno povežemo z upo-
rabo specifičnega IKT-orodja (izjema so npr. izobraževalne igre).
Poučevanje samoregulacijskega učenja
Samoregulacija učenja se razvija postopoma, saj so za to potrebni zorenje
prefrontalnega dela možganov pa tudi ustrezne izkušnje iz okolice (Bakrače-
vič Vukman in Licardo 2011; Pečjak 2012). Učencu tovrstne spodbude ponuja
ustrezno strukutrirano učno okolje: npr. način poučevanja in vodenja pouka,
15
gije, jih vmes prilagaja. Učenec, ki je manj samoregulativen, šele v zadnji fazi
ugotovlja, ali je bilo učenje uspešno ali ne (npr. ko dobi oceno) (Zimmerman
in Schunk 2008).
Učne cilje samoregulativen učenec dosega s pomočjo procesov, ki se
imenujejo samoregulacijske strategije. O pravem samoregulacijskem učenju
lahko govorimo le, kadar učenec tovrstne strategije uporablja zavestno in
namerno (Zimmerman in Schunk 2001 v Pečjak in Gradišar 2012). Učinkovi-
tejši učenci uporabljajo več strategij, le-te pa uporabljajo tudi bolj raznoliko
in fleksibilneje (Pečjak in Gradišar 2012). Strategije lahko razdelimo glede na
posamezne dimenzije učenja. Hofer, Yu in Pintrich (1998 v Pečjak in Gradišar
2012) tako govorijo o kognitivnih, metakognitivnih in motivacijskih strategi-
jah. Pintrich idr. (1991) omenjajo tudi strategije upravljanja z viri.
– Kognitivne (oziroma učne) strategije so strategije, ki jih posameznik upo-
rablja, da bi razumel, si zapomnil učno gradivo oziroma usvojil znanje.
Kot najosnovnejše učne strategije Pintrich idr. (1991) navajajo strategije
ponavljanja, elaboracije in organizacije. Za učne strategije, ki jih posa-
meznik uporablja pri učenju iz besedilnega gradiva (npr. učbenikov), se
uporablja tudi izraz bralne učne strategije (Pečjak in Gradišar 2012).
– Metkognitivne strategije učencu omogočajo, da se zaveda in nadzoruje
lastni proces učenja – ga načrtuje, opazuje, prilagaja, reflektira.
– Motivacijske strategije učencu omogočajo začetek in vztrajanje pri uče-
nju.
– Strategije upravljanja z viri učencu omogočajo, da kontrolira določene
vidike fizičnega in socialnega (v primeru IKT pa tudi digitalnega) okolja,
ki lahko prispevajo k učinkovitejšem učenju.
V preglednici 1 (str. 16) so podrobneje prikazane samoregulacijske strate-
gije, izbrane po različnih virih in modelih (Pečjak in Gradišar 2012; Pintrich
2000; Pintrich idr. 1991; Zimmerman in Moylan 2009), vključno z viri, ki preu-
čujejo samoregulacijo učenja s pomočjo IKT (Yot-Dominguez in Marcel 2017).
V preglednici so strategije razvrščene glede na dimenzijo in fazo učenja. Izpu-
ščene so motivacijske strategije, saj jih težko neposredno povežemo z upo-
rabo specifičnega IKT-orodja (izjema so npr. izobraževalne igre).
Poučevanje samoregulacijskega učenja
Samoregulacija učenja se razvija postopoma, saj so za to potrebni zorenje
prefrontalnega dela možganov pa tudi ustrezne izkušnje iz okolice (Bakrače-
vič Vukman in Licardo 2011; Pečjak 2012). Učencu tovrstne spodbude ponuja
ustrezno strukutrirano učno okolje: npr. način poučevanja in vodenja pouka,
15
