Page 17 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Uporaba IKT za samoregulacijo učenja na terciarni stopnji izobraževanja
da strategije med poukom uporablja učitelj) ali neposredno (učitelj ali sve-
tovalni delavec učenca neposredno poučuje o strategijah, demonstrira upo-
rabo strategij, daje povratno informacijo ob učenčevi uporabi, spodbuja re-
fleksijo uporabe . . .) (Pečjak in Gradišar 2012). Cilj poučevanja naj bi bil, da
učenec razume, »katero učno strategijo uporabiti, kdaj jo uporabiti, kako jo
uporabiti in zakaj jo je sploh smiselno uporabiti« (Pečjak in Košir 2002, 156).
Z namenskim in sistematičnim razvijanjem spretnosti samoregulacijskega
učenja je smiselno začeti že v osnovni šoli, saj se metakognitvne sposobno-
sti, ki so podlaga za samoregulacijo učenja, intenzivneje razvijajo v višjih ra-
zredih osnovne šole ter nadalje v obdobju srednje šole (Pečjak 2012). Dobro
razvite samoregulacijske spretnosti učencem koristijo tudi (in pravzaprav še
posebej) kasneje, ko postaja učno okolje vedno manj zunanje strukturirano
(npr. na fakulteti, na delovnem mestu). Krepitev spretnosti samoregulacij-
skega učenja je zato potrebna tudi na terciarni ravni izobraževanja. Predvsem
naj bi to koristilo študentom, ki imajo težave z učno motivacijo in študijsko
uspešnostjo (Wolters in Hoops 2015). Wolters in Leah D. Hoops (2015) ome-
njata, da je na visokošolski ravni prisotno neposredno spodbujanje samore-
gulacijskih spretnosti na tri načine:
– v obliki tutorstva,
– v obliki delavnic za izboljševanje posameznih spretnosti (npr. upravlja-
nja s časom, delanja zapiskov ipd.),
– v obliki samostojnega študijskega predmeta.
Med posrednimi načini spodbujanja samoregulacije učenja se na visoko-
šolski ravni omenja formativno ocenjevanje (Šteh in Šarić 2020).
Prednosti in pasti uporabe IKT za samoregulacijsko učenje
Trenutno obstoječa IKT ima določene prednosti, ki ugodno podpirajo pro-
cese samoregulacijskega učenja:
– Velik obseg spletnih izobraževalnih vsebin omogoča, da lahko študent
med samim učenjem: (1) išče informacije (npr. iskanje pomena besed,
iskanje prevodov, manjkajočih podatkov itd.); (2) poglobljeno prede-
luje informacije (npr. sintetizira informacije iz različnih virov, poglo-
bljeno raziskuje obravnavane teme, išče odgovore na vprašanja, ki si
jih postavlja med učenjem ipd.).
– Multimodalnost spletnih vsebin (npr. besedilo, slika, video, simulacija,
animacija, zvočni posnetki, prezentacije) omogoča, da študent infor-
17
da strategije med poukom uporablja učitelj) ali neposredno (učitelj ali sve-
tovalni delavec učenca neposredno poučuje o strategijah, demonstrira upo-
rabo strategij, daje povratno informacijo ob učenčevi uporabi, spodbuja re-
fleksijo uporabe . . .) (Pečjak in Gradišar 2012). Cilj poučevanja naj bi bil, da
učenec razume, »katero učno strategijo uporabiti, kdaj jo uporabiti, kako jo
uporabiti in zakaj jo je sploh smiselno uporabiti« (Pečjak in Košir 2002, 156).
Z namenskim in sistematičnim razvijanjem spretnosti samoregulacijskega
učenja je smiselno začeti že v osnovni šoli, saj se metakognitvne sposobno-
sti, ki so podlaga za samoregulacijo učenja, intenzivneje razvijajo v višjih ra-
zredih osnovne šole ter nadalje v obdobju srednje šole (Pečjak 2012). Dobro
razvite samoregulacijske spretnosti učencem koristijo tudi (in pravzaprav še
posebej) kasneje, ko postaja učno okolje vedno manj zunanje strukturirano
(npr. na fakulteti, na delovnem mestu). Krepitev spretnosti samoregulacij-
skega učenja je zato potrebna tudi na terciarni ravni izobraževanja. Predvsem
naj bi to koristilo študentom, ki imajo težave z učno motivacijo in študijsko
uspešnostjo (Wolters in Hoops 2015). Wolters in Leah D. Hoops (2015) ome-
njata, da je na visokošolski ravni prisotno neposredno spodbujanje samore-
gulacijskih spretnosti na tri načine:
– v obliki tutorstva,
– v obliki delavnic za izboljševanje posameznih spretnosti (npr. upravlja-
nja s časom, delanja zapiskov ipd.),
– v obliki samostojnega študijskega predmeta.
Med posrednimi načini spodbujanja samoregulacije učenja se na visoko-
šolski ravni omenja formativno ocenjevanje (Šteh in Šarić 2020).
Prednosti in pasti uporabe IKT za samoregulacijsko učenje
Trenutno obstoječa IKT ima določene prednosti, ki ugodno podpirajo pro-
cese samoregulacijskega učenja:
– Velik obseg spletnih izobraževalnih vsebin omogoča, da lahko študent
med samim učenjem: (1) išče informacije (npr. iskanje pomena besed,
iskanje prevodov, manjkajočih podatkov itd.); (2) poglobljeno prede-
luje informacije (npr. sintetizira informacije iz različnih virov, poglo-
bljeno raziskuje obravnavane teme, išče odgovore na vprašanja, ki si
jih postavlja med učenjem ipd.).
– Multimodalnost spletnih vsebin (npr. besedilo, slika, video, simulacija,
animacija, zvočni posnetki, prezentacije) omogoča, da študent infor-
17
