Page 76 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 76
ja Riccarda Kiswarday in Karmen Drljić
Uvod
Večina študentov s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP) je bila že med
celotno (ali pa vsaj večino) vzgojno-izobraževalno vertikalo deležna doda-
tne strokovne pomoči in prilagoditev, zato v glavnem dobro poznajo svoje
izobraževalne značilnosti in potrebe ter prilagoditve, ki jih potrebujejo, da bi
lahko najučinkoviteje prejemali in izkazovali znanje. Izkušnje kažejo, da znajo
v veliki meri dobro zagovarjati svoje potrebe po prilagoditvah in jih je iz tega
razloga treba vključiti v sooblikovanje individualiziranega načrta, v katerem
se predlagajo prilagoditve visokošolskega študijskega procesa. Vključevanje
v visokošolsko izobraževanje pa je za mladostnike navadno tudi prelomnica
v samostojnosti, s katero se študenti poskušajo soočiti na več načinov. Na
tej prelomnici poteka osamosvojitev z ekonomskega in s psihosocialnega vi-
dika, tako da se poskušajo ločiti od primarne družine ter se opreti na lastne
potenciale in vire moči. Med študijem je zato treba zaznati širše potrebe štu-
dentov s PP v času njihovega osamosvajanja in jim poleg učnega vidika vklju-
čevanja pomagati tudi pri psihosocialnem prilagajanju na nove okoliščine ter
pričakovanja okolja. Obenem jim je treba dati priložnost za celostno proak-
tivno sodelovanje v sooblikovanju procesa socialno-izobraževalnega vklju-
čevanja v visokošolsko okolje.
V procesu izgrajevanja kompetenc med študijem je namreč socialni vidik
učenja pomemben, saj se študenti s PP pogosto počutijo odtujene od dru-
gih. Pogosteje imajo lahko tudi nizko samopodobo, ki jo povezujemo z nižjim
doživljanjem občutka lastne zmožnosti napredovanja ter razvijanja v oseb-
nostnem in profesionalnem smislu. Prav zato je pomembno, da tudi v okviru
visokošolskega izobraževanja oblikujemo vključujoče okolje. Tako okolje je
možno zagotoviti, ko si prizadevamo za medsebojno sprejemanje ter posle-
dično spoštovanje. Na tak način lahko študent doživlja pripadnost visokošol-
skemu okolju in pri tem svojih posebnih potreb ne zaznava kot oviro. Spo-
štovanje drugega oziroma spoštljivost je tudi ena izmed temeljnih inteligen-
tnosti današnje družbe (Gardner 2006), za katero si moramo prizadevati prav
vsi. Spoštljivost je lastnost, ki presega politično korektnost, ki le navzven daje
vtis posameznikove spodobnosti in pogosto zahteva kritično presojo. V viso-
košolskem izobraževanju se spoštljivost ter s tem tesno povezani prepozna-
vanje, spoštovanje in upoštevanje izobraževalnih potreb, ki izhajajo iz posa-
meznikovih posebnih potreb, odražajo že v sami politiki vodenja univerze.
Celostno gledano lahko govorimo o štirih temeljnih stebrih za inkluzijo oseb
s PP v visokošolskem prostoru, to so: (1) vodstvo univerze, (2) visokošolski uči-
telji in sodelavci ter strokovni delavci, (3) študenti in (4) študenti s PP. V nada-
76
Uvod
Večina študentov s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP) je bila že med
celotno (ali pa vsaj večino) vzgojno-izobraževalno vertikalo deležna doda-
tne strokovne pomoči in prilagoditev, zato v glavnem dobro poznajo svoje
izobraževalne značilnosti in potrebe ter prilagoditve, ki jih potrebujejo, da bi
lahko najučinkoviteje prejemali in izkazovali znanje. Izkušnje kažejo, da znajo
v veliki meri dobro zagovarjati svoje potrebe po prilagoditvah in jih je iz tega
razloga treba vključiti v sooblikovanje individualiziranega načrta, v katerem
se predlagajo prilagoditve visokošolskega študijskega procesa. Vključevanje
v visokošolsko izobraževanje pa je za mladostnike navadno tudi prelomnica
v samostojnosti, s katero se študenti poskušajo soočiti na več načinov. Na
tej prelomnici poteka osamosvojitev z ekonomskega in s psihosocialnega vi-
dika, tako da se poskušajo ločiti od primarne družine ter se opreti na lastne
potenciale in vire moči. Med študijem je zato treba zaznati širše potrebe štu-
dentov s PP v času njihovega osamosvajanja in jim poleg učnega vidika vklju-
čevanja pomagati tudi pri psihosocialnem prilagajanju na nove okoliščine ter
pričakovanja okolja. Obenem jim je treba dati priložnost za celostno proak-
tivno sodelovanje v sooblikovanju procesa socialno-izobraževalnega vklju-
čevanja v visokošolsko okolje.
V procesu izgrajevanja kompetenc med študijem je namreč socialni vidik
učenja pomemben, saj se študenti s PP pogosto počutijo odtujene od dru-
gih. Pogosteje imajo lahko tudi nizko samopodobo, ki jo povezujemo z nižjim
doživljanjem občutka lastne zmožnosti napredovanja ter razvijanja v oseb-
nostnem in profesionalnem smislu. Prav zato je pomembno, da tudi v okviru
visokošolskega izobraževanja oblikujemo vključujoče okolje. Tako okolje je
možno zagotoviti, ko si prizadevamo za medsebojno sprejemanje ter posle-
dično spoštovanje. Na tak način lahko študent doživlja pripadnost visokošol-
skemu okolju in pri tem svojih posebnih potreb ne zaznava kot oviro. Spo-
štovanje drugega oziroma spoštljivost je tudi ena izmed temeljnih inteligen-
tnosti današnje družbe (Gardner 2006), za katero si moramo prizadevati prav
vsi. Spoštljivost je lastnost, ki presega politično korektnost, ki le navzven daje
vtis posameznikove spodobnosti in pogosto zahteva kritično presojo. V viso-
košolskem izobraževanju se spoštljivost ter s tem tesno povezani prepozna-
vanje, spoštovanje in upoštevanje izobraževalnih potreb, ki izhajajo iz posa-
meznikovih posebnih potreb, odražajo že v sami politiki vodenja univerze.
Celostno gledano lahko govorimo o štirih temeljnih stebrih za inkluzijo oseb
s PP v visokošolskem prostoru, to so: (1) vodstvo univerze, (2) visokošolski uči-
telji in sodelavci ter strokovni delavci, (3) študenti in (4) študenti s PP. V nada-
76
