Page 79 - Mezgec, M., A. Andrejašič in S. Rutar, ur. 2022. Inovativne prakse v visokošolski didaktiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Sooblikovanje individualiziranega načrta za študenta s posebnimi potrebami
še na vlogo tutorstva ter samozagovorništva študentov s PP, pozornost pa
namenjamo tudi pomenu izvršilnih funkcij in rezilientnosti študentov.
Tutorstvo visokošolskih učiteljev in tutorstvo študentov
Tutorstvo pomeni zagotavljanje podpore in pomoči določeni osebi, v našem
primeru so to študenti s PP, pri učenju in vključevanju v neko okolje in ga zato
lahko že po njegovi definiciji opredelimo kot inkluzivno strategijo (Mitchell,
2014). Tutorstvo se lahko oblikuje na formalen ali neformalen način. Ne glede
na način njegovega nastanka je izjemno dragocen njegov prispevek k do-
seganju večje uspešnosti pri izobraževanju in vključevanju študentov s PP v
visokošolsko okolje.
V okviru tutorskega sodelovanja se med dvema osebama vzpostavi odnos
medsebojnega zaupanja in spoštovanja – ta odnos je lahko med študentom
s PP in drugim študentom ali visokošolskim učiteljem. Predvsem v primeru
formalnega tutorstva je treba vnaprej predvideti način sodelovanja in uskla-
diti pričakovanja. Kadar je sprejet dogovor o načinu sodelovanja (na kakšen
način poteka komunikacija, kolikokrat na teden oziroma mesec potekajo sre-
čanja ipd.), sledi še dogovor o vsebini sodelovanja. To pomeni, da morata oba
udeleženca razumeti namen svojega sodelovanja in pričakovanja, ki jih imata
drug do drugega (ter slednja tudi jasno izraziti). Pomembno je tudi, da sta
študent s PP in tutor visokošolski učitelj ali tutor študent v tem odnosu ena-
kovredna partnerja, ki sprejemata odgovornost za svoje odločitve (Čačinovič
Vogričnič 2008). Seveda lahko tutor svetuje, predlaga, pomaga artikulirati po-
trebe, a to ne pomeni, da je na drugi strani študent s PP pasiven prejemnik
te podpore. Tutor in študent s PP tako delujeta skupaj in skupaj zasledujeta
cilje, ki sta si jih zastavila na začetku. Študent s PP mora biti v tem odnosu
spodbujen, da zagovarja svoje potrebe in si aktivno prizadeva za uresničeva-
nje pravic, ki izhajajo iz statusa študenta s PP, ki ga je pridobil. Zagotovo pa si
ne moremo zakrivati oči pred tem, da tutorstvo včasih za študenta s PP ne pri-
naša zgolj koristi. Zgodi se lahko, da je odnos med tutorjem in študentom s PP
popolnoma netvoren; v takih primerih velja, da je bolje ne imeti tutorja kot
imeti slabega. Biti dober tutor pomeni v okviru svojih zmožnosti pomagati
drugemu, kadar si za to zaprošen, in si obenem prizadevati, da ne bi ustvar-
jali odnosa soodvisnosti. Pretirano zaščitniški odnos tutorja lahko študenta s
PP le omeji pri razvijanju samozagovorniških spretnosti ter njihovi rabi.
Posebej pomembna je vloga tutorja učitelja, saj skupaj z njim študent s PP
sooblikuje pomoč in podporo, ki je nato v obliki prilagoditev opredeljena v
IŠN. Poleg tega tutor visokošolski učitelj skrbi, da so prilagoditve dejansko
tudi spoštovane in upoštevane s strani visokošolskih učiteljev ter sodelavcev
79
še na vlogo tutorstva ter samozagovorništva študentov s PP, pozornost pa
namenjamo tudi pomenu izvršilnih funkcij in rezilientnosti študentov.
Tutorstvo visokošolskih učiteljev in tutorstvo študentov
Tutorstvo pomeni zagotavljanje podpore in pomoči določeni osebi, v našem
primeru so to študenti s PP, pri učenju in vključevanju v neko okolje in ga zato
lahko že po njegovi definiciji opredelimo kot inkluzivno strategijo (Mitchell,
2014). Tutorstvo se lahko oblikuje na formalen ali neformalen način. Ne glede
na način njegovega nastanka je izjemno dragocen njegov prispevek k do-
seganju večje uspešnosti pri izobraževanju in vključevanju študentov s PP v
visokošolsko okolje.
V okviru tutorskega sodelovanja se med dvema osebama vzpostavi odnos
medsebojnega zaupanja in spoštovanja – ta odnos je lahko med študentom
s PP in drugim študentom ali visokošolskim učiteljem. Predvsem v primeru
formalnega tutorstva je treba vnaprej predvideti način sodelovanja in uskla-
diti pričakovanja. Kadar je sprejet dogovor o načinu sodelovanja (na kakšen
način poteka komunikacija, kolikokrat na teden oziroma mesec potekajo sre-
čanja ipd.), sledi še dogovor o vsebini sodelovanja. To pomeni, da morata oba
udeleženca razumeti namen svojega sodelovanja in pričakovanja, ki jih imata
drug do drugega (ter slednja tudi jasno izraziti). Pomembno je tudi, da sta
študent s PP in tutor visokošolski učitelj ali tutor študent v tem odnosu ena-
kovredna partnerja, ki sprejemata odgovornost za svoje odločitve (Čačinovič
Vogričnič 2008). Seveda lahko tutor svetuje, predlaga, pomaga artikulirati po-
trebe, a to ne pomeni, da je na drugi strani študent s PP pasiven prejemnik
te podpore. Tutor in študent s PP tako delujeta skupaj in skupaj zasledujeta
cilje, ki sta si jih zastavila na začetku. Študent s PP mora biti v tem odnosu
spodbujen, da zagovarja svoje potrebe in si aktivno prizadeva za uresničeva-
nje pravic, ki izhajajo iz statusa študenta s PP, ki ga je pridobil. Zagotovo pa si
ne moremo zakrivati oči pred tem, da tutorstvo včasih za študenta s PP ne pri-
naša zgolj koristi. Zgodi se lahko, da je odnos med tutorjem in študentom s PP
popolnoma netvoren; v takih primerih velja, da je bolje ne imeti tutorja kot
imeti slabega. Biti dober tutor pomeni v okviru svojih zmožnosti pomagati
drugemu, kadar si za to zaprošen, in si obenem prizadevati, da ne bi ustvar-
jali odnosa soodvisnosti. Pretirano zaščitniški odnos tutorja lahko študenta s
PP le omeji pri razvijanju samozagovorniških spretnosti ter njihovi rabi.
Posebej pomembna je vloga tutorja učitelja, saj skupaj z njim študent s PP
sooblikuje pomoč in podporo, ki je nato v obliki prilagoditev opredeljena v
IŠN. Poleg tega tutor visokošolski učitelj skrbi, da so prilagoditve dejansko
tudi spoštovane in upoštevane s strani visokošolskih učiteljev ter sodelavcev
79
