Page 128 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
ip Ipavec in njegov svet
mnenju spada med prve tri, predvsem je zelo unikatna v primerjavi z os-
talimi komponisti.
Heine je to pesem napisal leta 1823, ko je imel 26 let in je še vedno
živel v Düsseldorfu. Objavil jo je štiri leta kasneje v svoji prvi pesmarici,
v kateri je večina nesrečnih ljubezenskih pesmi posvečena neuresničeni
ljubezni – sestrični Amaliji. V ta nabor spada tudi »Ich will meine Seele
tauchen«.
Zanimiva se mi zdi asociacija na legendo o svetem Frančišku Asiškem,
ki pravi nekako takole:
V sončno Umbrijo je prišla pomlad. Zašumeli so gaji, zadehteli logi in
pisane livade. V zatišju skalne stene je zrasla tisto pomlad bela lilija.
Bila je v svoji kraljevi krasoti prečudno lepa. V tihem pomladnem ve-
čeru je prišel do lilije Frančišek z bratom Leonom. Začudila sta se nad
njeno krasoto in Frančišek je pokleknil na tla, se sklonil in pritisnil
nežen poljub na kelih lilijin …
In glej, čudo! Tisto uro je zapela lilija pesem o čistosti in nedolžnosti,
zelo preprosto, in vendar čudežno lepo:
Blagor njim, ki so čistega srca,
blagor nedolžnim:
lepši so kot moja belina .
In čelo jim obkroža nimb svetosti.
Nedolžno srce
je kelih radosti.
Čistost sveta — božja glorija.
Frančišek je čul pesem in brat Leon tudi. V veliki radosti jima je žare-
lo obličje, iz srca jima je kipela vroča molitev.
In od tistega časa slišijo otroci in vsi, ki so čistega srca, čudežno pe-
sem kraljeve lilije.
Primerjavi s to legendo se tokrat izogibam, čeprav mi je misel o sposob-
nosti slišanja lilijine pesmi le tistih ljudi, ki imajo čistost v sebi, zelo blizu
in bi lahko smotrno razložila, zakaj je pesnik intuitivno (ali pa tudi ne) za
svojo »posodo« neizživetih emocij izbral ravno to cvetico ...
128
mnenju spada med prve tri, predvsem je zelo unikatna v primerjavi z os-
talimi komponisti.
Heine je to pesem napisal leta 1823, ko je imel 26 let in je še vedno
živel v Düsseldorfu. Objavil jo je štiri leta kasneje v svoji prvi pesmarici,
v kateri je večina nesrečnih ljubezenskih pesmi posvečena neuresničeni
ljubezni – sestrični Amaliji. V ta nabor spada tudi »Ich will meine Seele
tauchen«.
Zanimiva se mi zdi asociacija na legendo o svetem Frančišku Asiškem,
ki pravi nekako takole:
V sončno Umbrijo je prišla pomlad. Zašumeli so gaji, zadehteli logi in
pisane livade. V zatišju skalne stene je zrasla tisto pomlad bela lilija.
Bila je v svoji kraljevi krasoti prečudno lepa. V tihem pomladnem ve-
čeru je prišel do lilije Frančišek z bratom Leonom. Začudila sta se nad
njeno krasoto in Frančišek je pokleknil na tla, se sklonil in pritisnil
nežen poljub na kelih lilijin …
In glej, čudo! Tisto uro je zapela lilija pesem o čistosti in nedolžnosti,
zelo preprosto, in vendar čudežno lepo:
Blagor njim, ki so čistega srca,
blagor nedolžnim:
lepši so kot moja belina .
In čelo jim obkroža nimb svetosti.
Nedolžno srce
je kelih radosti.
Čistost sveta — božja glorija.
Frančišek je čul pesem in brat Leon tudi. V veliki radosti jima je žare-
lo obličje, iz srca jima je kipela vroča molitev.
In od tistega časa slišijo otroci in vsi, ki so čistega srca, čudežno pe-
sem kraljeve lilije.
Primerjavi s to legendo se tokrat izogibam, čeprav mi je misel o sposob-
nosti slišanja lilijine pesmi le tistih ljudi, ki imajo čistost v sebi, zelo blizu
in bi lahko smotrno razložila, zakaj je pesnik intuitivno (ali pa tudi ne) za
svojo »posodo« neizživetih emocij izbral ravno to cvetico ...
128
