Page 17 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Evropski, slovenski in celjsko-šentjurski okviri izza življenja Josipa Ipavca (1873–1921)
bili med njimi le štirje: bratje Alojz, Benjamin in Gustav ter Gustavov sin
Josip Ipavec (glasbenik, skladatelj in zdravnik). Njihova posebnost je bila
še v tem, da poklicno sploh niso bili glasbeniki, temveč zdravniki. Glasba
pa jim je bila le srčna potreba in radost. Z njo so stregli svojemu ustvarjal-
nemu daru in talentu, nekateri od njih, kot npr. Benjamin in Gustav, pa
tudi stvari slovenske narodne skupnosti. Strica Alojz in Benjamin in oče
Gustav pa vendarle veljajo za osrednje osebnosti slovenske glasbene ro-
mantike. Doktor Josip I., zadnji skladateljsko dejavni član tega rodu, je
bil sprva avstrijski vojaški zdravnik; najprej na Dunaju in nato v Zagrebu.
Potem pa je po očetu Gustavu I. prevzel zdravniško prakso v domačem
Šentjurju. Njegova hiša v Šentjurju je večkrat gostila imenitne (glasbe-
ne) goste, kot so bili skladatelji Johannes Brahms, Wilhelm Kienzl, Oskar
Nedbal idr. Danes zaščitena hiša Ipavčevih v Šentjurju pa je kulturni spo-
menik. V letih, ko bi od Josipa lahko pričakovali višek ustvarjalnosti, vse
od ok. 1911, ni več posegal v sočasno slovensko glasbeno dogajanje. Tudi
vojaško je bil (1914) na začetku (prve svetovne) vojne mobiliziran in na-
poten v taborišče Wagna, kamor so bili preseljeni ljudje iz frontnih con.
Tam je občasno sodeloval na koncertih, ki so jih prirejali za begunce. V
tem okviru je leta 1917 nastopil še zadnjič. Potem pa je bil zaradi nespo-
sobnosti za nadaljnjo vojaško medicinsko službo odpuščen iz armade in
spoznan za nesposobnega – dokler ga leta 1917 niso zaradi umobolnosti
odpustili iz armade. Njegovo zdravje je bilo torej načeto že takrat in bole-
zen mu je naposled onemogočila poklicno zdravniško ter ljubiteljsko glas-
beno delo. Maja 1919 ga je sodišče v Celju zaradi umobolnosti razglasilo
za opravilno nesposobnega. Od tedaj se je njegovo stanje le še slabšalo in
tako je bolezen še ne 48-letnemu izkopala grob. L. 1920 so ga sorodniki še
zadnjič poslali k dunajskim zdravnikom, vendar mu tudi ti niso mogli več
pomagati. Tegoba, ki je pogubila že njegovega rojaka Huga Wolfa (1860–
–1903), tudi njemu ni prizanesla. Po dolgi in mučni bolezni je omagal na
Prešernov dan, 8. februarja 1921.
damski (pevski) kvartet/Erstes österreichisches Damenquartett, ki je v 80. letih
19. stoletja koncertiral in slovel po vsej Evropi. Enega prvih javnih nastopov je
kvartet pripravil v veliki dvorani dunajskega glasbenega društva Wiener Musikve-
rein in doživel izjemen uspeh. V letih 1880–1887 je kvartet nastopal po številnih
mestih Habsburške monarhije, po Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v
Rusiji. Posebnega uspeha je bila med slovenskimi deli deležna skladba Oblaček, ki
jo je na besedilo Antona Aškerca priredil Gustav Ipavec in jo je kvartet mdr. zapel
tudi ruskemu carju Aleksandru III. Mdr. so bile F(r)an(č)i(ška), Amalija in Marija
Čampa premierne izvajalke za pesmi Johannesa Brahmsa.
17
bili med njimi le štirje: bratje Alojz, Benjamin in Gustav ter Gustavov sin
Josip Ipavec (glasbenik, skladatelj in zdravnik). Njihova posebnost je bila
še v tem, da poklicno sploh niso bili glasbeniki, temveč zdravniki. Glasba
pa jim je bila le srčna potreba in radost. Z njo so stregli svojemu ustvarjal-
nemu daru in talentu, nekateri od njih, kot npr. Benjamin in Gustav, pa
tudi stvari slovenske narodne skupnosti. Strica Alojz in Benjamin in oče
Gustav pa vendarle veljajo za osrednje osebnosti slovenske glasbene ro-
mantike. Doktor Josip I., zadnji skladateljsko dejavni član tega rodu, je
bil sprva avstrijski vojaški zdravnik; najprej na Dunaju in nato v Zagrebu.
Potem pa je po očetu Gustavu I. prevzel zdravniško prakso v domačem
Šentjurju. Njegova hiša v Šentjurju je večkrat gostila imenitne (glasbe-
ne) goste, kot so bili skladatelji Johannes Brahms, Wilhelm Kienzl, Oskar
Nedbal idr. Danes zaščitena hiša Ipavčevih v Šentjurju pa je kulturni spo-
menik. V letih, ko bi od Josipa lahko pričakovali višek ustvarjalnosti, vse
od ok. 1911, ni več posegal v sočasno slovensko glasbeno dogajanje. Tudi
vojaško je bil (1914) na začetku (prve svetovne) vojne mobiliziran in na-
poten v taborišče Wagna, kamor so bili preseljeni ljudje iz frontnih con.
Tam je občasno sodeloval na koncertih, ki so jih prirejali za begunce. V
tem okviru je leta 1917 nastopil še zadnjič. Potem pa je bil zaradi nespo-
sobnosti za nadaljnjo vojaško medicinsko službo odpuščen iz armade in
spoznan za nesposobnega – dokler ga leta 1917 niso zaradi umobolnosti
odpustili iz armade. Njegovo zdravje je bilo torej načeto že takrat in bole-
zen mu je naposled onemogočila poklicno zdravniško ter ljubiteljsko glas-
beno delo. Maja 1919 ga je sodišče v Celju zaradi umobolnosti razglasilo
za opravilno nesposobnega. Od tedaj se je njegovo stanje le še slabšalo in
tako je bolezen še ne 48-letnemu izkopala grob. L. 1920 so ga sorodniki še
zadnjič poslali k dunajskim zdravnikom, vendar mu tudi ti niso mogli več
pomagati. Tegoba, ki je pogubila že njegovega rojaka Huga Wolfa (1860–
–1903), tudi njemu ni prizanesla. Po dolgi in mučni bolezni je omagal na
Prešernov dan, 8. februarja 1921.
damski (pevski) kvartet/Erstes österreichisches Damenquartett, ki je v 80. letih
19. stoletja koncertiral in slovel po vsej Evropi. Enega prvih javnih nastopov je
kvartet pripravil v veliki dvorani dunajskega glasbenega društva Wiener Musikve-
rein in doživel izjemen uspeh. V letih 1880–1887 je kvartet nastopal po številnih
mestih Habsburške monarhije, po Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v
Rusiji. Posebnega uspeha je bila med slovenskimi deli deležna skladba Oblaček, ki
jo je na besedilo Antona Aškerca priredil Gustav Ipavec in jo je kvartet mdr. zapel
tudi ruskemu carju Aleksandru III. Mdr. so bile F(r)an(č)i(ška), Amalija in Marija
Čampa premierne izvajalke za pesmi Johannesa Brahmsa.
17
