Page 21 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
Evropski, slovenski in celjsko-šentjurski okviri izza življenja Josipa Ipavca (1873–1921)
boljših del. Kot častnik je nato na Dunaju dopolnil in poglobil kompozi-
cijsko znanje z zasebnimi urami pri skladatelju in tedaj (prvem) dirigentu
tamkajšnje Ljudske opere/Volksoper Alexandru Zemlinskem (1871–1942).17
Nesrečna kot človeška pa je bila tudi njegova umetniška usoda. Zato je
mogoče v Gradcu bival že prej (od leta 1896 dalje), saj je bil od leta 1898
tudi dirigent graškega slovenskega akademskega društva Triglav, zbora
in godalnega orkestra. Njegovo prvo skladbo so izvedli v Gradcu že dve
leti prej. V tistem času se je pri dvornem svetniku dr. Antonu Torrglerju
vneto glasbeno izpopolnjeval iz glasbene teorije. Kot avtor samospevov je
bil graškemu občinstvu že dobro (po)znan in cenjen skladatelj. V štajerski
prestolnici je dokončal svojo enodejansko baletno pantomimo Možiček/
Hampelmännchen (naslovljena tudi Pierrotov rojstni dan/Musik zu Pierrots
Geburtstag), ki jo je za klavirsko 2-ročno verzijo že naslednje leto (1901)
izdal ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner – s slovenskimi in nem-
škimi navodili za plesno koreografijo. Leta 1902 je nastala Josipova naj-
popularnejša domoljubna zborovska skladba, četverospev za moško za-
sedbo, prekomponirana Imel sem ljubi dve (na bes. Luke Habetovega; obj.
1902 v Novih akordih – NA).18 Z njo je potrdil tudi svojo pripadnost sloven-
stvu. S še nekaterimi drugimi deli je torej sodeloval v znameniti slovenski
glasbeni reviji NA (1901–14; urejal G. Krek). Leta 1904 je bil Josip promo-
viran za doktorja vsega zdravilstva, medicine. Nato se je kot zdravnik iz-
popolnjeval in služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju (1904–05), kjer se
je še naprej posvečal glasbenemu študiju: imel je učne ure pri priznanem
pedagogu Alexandru Zemlinskem, nekdanjem učencu Roberta Fuchsa in
Antona Brucknerja, ter pri učitelju kontrapunkta Arnoldu Schönbergu. S
kakšnimi cilji je Josip izbral prav Zemlinskega, sicer ni znano, vendar naj-
brž zato, ker ga je najbolj zanimala inštrumentacija. Saj svojega roman-
tičnega kompozicijskega sloga s pridihom pozne in že tudi nove roman-
tike ni bistveno spremenil. Leta 1904 je začel iskati primeren libreto, da
bi napisal dolgo želeno opero. Navdušil se je nad komično satiro Mare
pl. Berksove Princesa Vrtoglavka/Princesse Tollkopf. Čeprav je bilo besedilo
17 Profesor za kompozicijo na nemški glasbeni akademiji, nato v Berlinu in 1933–38
na Dunaju, od koder je emigriral v ZDA.
18 NA 2, zv. 3 (1902): 46. Pred tem, v 5. zv. 1. letn. (1902: 82–83), je bila objavljena
prva tiskana Ipavčeva Himna za mešani zbor in orgle, kasneje (v istem letniku)
pa še Triglavska koračnica za klavir – avtor jo je posvetil »Slavnemu akademskemu
tehničnemu društvu 'Triglav' v Gradci« (pravilno je v Gradcu; op. av) (v NA 1, zv. 6
(1902): 89), nazadnje pa še Ipavčeva solistična dvoročno klavirska skladba Scherzo
– avtor jo je posvetil »Svojemi stricu drju Benj. Ipavcu« (v NA 4, zv. 6 (1905): 61);
slednja je ostala tudi v rkp. (v Notni in pisni arhiv NA v GZ NUK).
21
boljših del. Kot častnik je nato na Dunaju dopolnil in poglobil kompozi-
cijsko znanje z zasebnimi urami pri skladatelju in tedaj (prvem) dirigentu
tamkajšnje Ljudske opere/Volksoper Alexandru Zemlinskem (1871–1942).17
Nesrečna kot človeška pa je bila tudi njegova umetniška usoda. Zato je
mogoče v Gradcu bival že prej (od leta 1896 dalje), saj je bil od leta 1898
tudi dirigent graškega slovenskega akademskega društva Triglav, zbora
in godalnega orkestra. Njegovo prvo skladbo so izvedli v Gradcu že dve
leti prej. V tistem času se je pri dvornem svetniku dr. Antonu Torrglerju
vneto glasbeno izpopolnjeval iz glasbene teorije. Kot avtor samospevov je
bil graškemu občinstvu že dobro (po)znan in cenjen skladatelj. V štajerski
prestolnici je dokončal svojo enodejansko baletno pantomimo Možiček/
Hampelmännchen (naslovljena tudi Pierrotov rojstni dan/Musik zu Pierrots
Geburtstag), ki jo je za klavirsko 2-ročno verzijo že naslednje leto (1901)
izdal ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner – s slovenskimi in nem-
škimi navodili za plesno koreografijo. Leta 1902 je nastala Josipova naj-
popularnejša domoljubna zborovska skladba, četverospev za moško za-
sedbo, prekomponirana Imel sem ljubi dve (na bes. Luke Habetovega; obj.
1902 v Novih akordih – NA).18 Z njo je potrdil tudi svojo pripadnost sloven-
stvu. S še nekaterimi drugimi deli je torej sodeloval v znameniti slovenski
glasbeni reviji NA (1901–14; urejal G. Krek). Leta 1904 je bil Josip promo-
viran za doktorja vsega zdravilstva, medicine. Nato se je kot zdravnik iz-
popolnjeval in služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju (1904–05), kjer se
je še naprej posvečal glasbenemu študiju: imel je učne ure pri priznanem
pedagogu Alexandru Zemlinskem, nekdanjem učencu Roberta Fuchsa in
Antona Brucknerja, ter pri učitelju kontrapunkta Arnoldu Schönbergu. S
kakšnimi cilji je Josip izbral prav Zemlinskega, sicer ni znano, vendar naj-
brž zato, ker ga je najbolj zanimala inštrumentacija. Saj svojega roman-
tičnega kompozicijskega sloga s pridihom pozne in že tudi nove roman-
tike ni bistveno spremenil. Leta 1904 je začel iskati primeren libreto, da
bi napisal dolgo želeno opero. Navdušil se je nad komično satiro Mare
pl. Berksove Princesa Vrtoglavka/Princesse Tollkopf. Čeprav je bilo besedilo
17 Profesor za kompozicijo na nemški glasbeni akademiji, nato v Berlinu in 1933–38
na Dunaju, od koder je emigriral v ZDA.
18 NA 2, zv. 3 (1902): 46. Pred tem, v 5. zv. 1. letn. (1902: 82–83), je bila objavljena
prva tiskana Ipavčeva Himna za mešani zbor in orgle, kasneje (v istem letniku)
pa še Triglavska koračnica za klavir – avtor jo je posvetil »Slavnemu akademskemu
tehničnemu društvu 'Triglav' v Gradci« (pravilno je v Gradcu; op. av) (v NA 1, zv. 6
(1902): 89), nazadnje pa še Ipavčeva solistična dvoročno klavirska skladba Scherzo
– avtor jo je posvetil »Svojemi stricu drju Benj. Ipavcu« (v NA 4, zv. 6 (1905): 61);
slednja je ostala tudi v rkp. (v Notni in pisni arhiv NA v GZ NUK).
21
