Page 22 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 22
ip Ipavec in njegov svet
primernejše za opereto, ga je Ipavec uglasbil kot komično opero v starem
številčnem slogu. Dokončana je bila leta 1910: na zadnji strani partiture
piše, da jo je dokončal 4. septembra 1910.
J. Ipavec je v Gradcu sodeloval v rodoljubnem pevskem društvu
Triglav in s svojimi deli tudi v slovenski glasbeni reviji NA – tam objavlje-
na Imel sem ljubi dve ni le njegova najpogosteje izvajana skladba, ampak
tudi ena najbolj priljubljenih v zborovski literaturi slovenske romantike.
Slovenstvu se je vendarle toliko odtujil, da je raje kot na slovenska kom-
poniral na nemška besedila. Upal je, da bo tako kot skladatelj lažje uspel
v mednarodnem svetu in s svojimi skladbami proslavil tudi slovenski na-
rod. To pričakovaje se mu ni izpolnilo in tudi v slovensko glasbeno doga-
janje svojega časa ni posegel tako močno, kot bi s svojo nadarjenostjo, z
znanjem in naprednimi umetniškimi nazori lahko.
Ta, drugi del dunajskega obdobja se je za Josipa I. končal neslavno,
saj je bil leta 1905 zaradi nekega incidenta kazensko premeščen v Zagreb
(avgusta 1905), od koder se je že čez dve leti (spomladi 1907) zaradi oče-
tove bolezni vrnil nazaj v domači kraj in prevzel družinsko zdravniško
prakso. Tu je odprl ordinacijo oziroma prakso okrožnega zdravnika. V
Šentjurju se je vključil tudi v društveno in politično življenje, vendar ne
tako intenzivno kot oče Gustav in stric Benjamin. Pestile so ga denarne
težave, saj je po očetovi smrti mdr. prevzel tudi njegove družinske dol-
gove. Zdravniška praksa pa ni bila več tako donosna, še manj pa njegov
glasbeni opus. Zato so bila Ipavčeva zadnja leta v Šentjurju le še bedno ži-
votarjenje. Da bi svoje najobsežnejše delo, Princesa Vrtoglavka, spravil v
življenje oziroma na oder, se je leta 1910 odpravil celo na Dunaj, vendar so
mu tudi tam jasno in glasno povedali, da opera/opereta s tako šibkim li-
bretom nima nikakršne možnosti.
Ipavec se je slogovno usmeril v novo romantiko in z njenimi zna-
čilnostmi začel ustvarjati ob vstopu v 20. stoletje. Zanimala so ga ra-
zna kompozicijska področja in na vseh je ustvaril kaj vrednega. V tem
so najdragocenejši njegovi samospevi. Napisal jih je čez 40 (ok. 46), veči-
no na stihe nemških pesnikov, med katerimi mu je bil posebno drag Chr.
J. Heinrich Heine (1797–1856), nemški pesnik, pisatelj in literarni kritik.
Pretežno so to nežno ubrane lirske pesmi temnih razpoloženjskih barv,
nekaj pa je med njimi pravih balad.19 Močno prevladujejo samospevi za
19 To je srednje dolga lirsko-epska pesnitev, ki po navadi obravnava kak nenava-
den dogodek in je zapisana v vezani besedi, poeziji. Ima notranjo zgradbo v obliki
dramskega trikotnika. Praviloma so balade dramatično napete, postopno ustvar-
22
primernejše za opereto, ga je Ipavec uglasbil kot komično opero v starem
številčnem slogu. Dokončana je bila leta 1910: na zadnji strani partiture
piše, da jo je dokončal 4. septembra 1910.
J. Ipavec je v Gradcu sodeloval v rodoljubnem pevskem društvu
Triglav in s svojimi deli tudi v slovenski glasbeni reviji NA – tam objavlje-
na Imel sem ljubi dve ni le njegova najpogosteje izvajana skladba, ampak
tudi ena najbolj priljubljenih v zborovski literaturi slovenske romantike.
Slovenstvu se je vendarle toliko odtujil, da je raje kot na slovenska kom-
poniral na nemška besedila. Upal je, da bo tako kot skladatelj lažje uspel
v mednarodnem svetu in s svojimi skladbami proslavil tudi slovenski na-
rod. To pričakovaje se mu ni izpolnilo in tudi v slovensko glasbeno doga-
janje svojega časa ni posegel tako močno, kot bi s svojo nadarjenostjo, z
znanjem in naprednimi umetniškimi nazori lahko.
Ta, drugi del dunajskega obdobja se je za Josipa I. končal neslavno,
saj je bil leta 1905 zaradi nekega incidenta kazensko premeščen v Zagreb
(avgusta 1905), od koder se je že čez dve leti (spomladi 1907) zaradi oče-
tove bolezni vrnil nazaj v domači kraj in prevzel družinsko zdravniško
prakso. Tu je odprl ordinacijo oziroma prakso okrožnega zdravnika. V
Šentjurju se je vključil tudi v društveno in politično življenje, vendar ne
tako intenzivno kot oče Gustav in stric Benjamin. Pestile so ga denarne
težave, saj je po očetovi smrti mdr. prevzel tudi njegove družinske dol-
gove. Zdravniška praksa pa ni bila več tako donosna, še manj pa njegov
glasbeni opus. Zato so bila Ipavčeva zadnja leta v Šentjurju le še bedno ži-
votarjenje. Da bi svoje najobsežnejše delo, Princesa Vrtoglavka, spravil v
življenje oziroma na oder, se je leta 1910 odpravil celo na Dunaj, vendar so
mu tudi tam jasno in glasno povedali, da opera/opereta s tako šibkim li-
bretom nima nikakršne možnosti.
Ipavec se je slogovno usmeril v novo romantiko in z njenimi zna-
čilnostmi začel ustvarjati ob vstopu v 20. stoletje. Zanimala so ga ra-
zna kompozicijska področja in na vseh je ustvaril kaj vrednega. V tem
so najdragocenejši njegovi samospevi. Napisal jih je čez 40 (ok. 46), veči-
no na stihe nemških pesnikov, med katerimi mu je bil posebno drag Chr.
J. Heinrich Heine (1797–1856), nemški pesnik, pisatelj in literarni kritik.
Pretežno so to nežno ubrane lirske pesmi temnih razpoloženjskih barv,
nekaj pa je med njimi pravih balad.19 Močno prevladujejo samospevi za
19 To je srednje dolga lirsko-epska pesnitev, ki po navadi obravnava kak nenava-
den dogodek in je zapisana v vezani besedi, poeziji. Ima notranjo zgradbo v obliki
dramskega trikotnika. Praviloma so balade dramatično napete, postopno ustvar-
22
