Page 19 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
Evropski, slovenski in celjsko-šentjurski okviri izza življenja Josipa Ipavca (1873–1921)
ji v Celju (1889–1893), kjer je letu 1893 maturiral. V Celju je na glasbenem
področju takrat še vedno prevladovala nemška stran, saj je tamkajšnje
celjsko glasbeno društvo Cillier Musikverein svoje delo posebej uspešno
zastavilo že leta 1878 z društveno kapelo z glasbeno šolo. Kako je ta šola
vplivala na Josipa, ne vemo. Vemo pa to, da je tudi v Celju od 6. razre-
da gimnazije dalje ob nedeljah in praznikih orglal v tamkajšnji župnij-
ski cerkvi pri šolskih, dijaških mašah. V gimnaziji se je tudi spoprijate-
ljil s poznejšim basbaritonistom Feryjem Leonom Lulekom in estetom,
amaterskim pesnikom ter glasbenim poznavalcem Otmarjem Hoislom.
Tam in takrat je že zložil tudi prve samospeve, priložnostne zbore, sklad-
be za violino s spremljavo in celo že obsežnejša vokalno inštrumentalna
dela (Ave Maria za tenorski solo, moški zbor z baritonskim solom, flavto
in godala).16 Prav tile Ipavčevi kompozicijski prvenci kažejo na zgodaj raz-
viti skladateljski dar. Ker je bil bolj vešč nemškega kot pa slovenskega je-
zika, je precej teh svojih prvih samospevov napisal na izvirna nemška be-
sedila, deloma pa tudi zato, ker je bil njihov prvi interpret ((dr.) Franz/
Fery Leon Lulek; 1875–1953) nemškega porekla. Josip je po celjski matu-
ri odšel na Dunaj in eno leto kot prostovoljec služil cesarski armadi, de-
loma tudi pri znanem 47. spodnještajerskem pešpolku. Ali je bil že v tem
času vpisan na dunajsko ali kakšno drugo medicinsko fakulteto, ni zna-
no. Redno je začel študirati »šele« leta 1898, ko se je na univerzo v Gradcu
vpisal v drugi semester.
Ustvarjalnost
Izobraževal se je zasebno v kompoziciji v Gradcu in na Dunaju. Komponiral
je pretežno na nemška besedila in kot novoromantik zapustil vredna dela
v več skladateljskih zvrsteh. Usoda J. Ipavca je bila v več pogledih po-
dobna življenjski zgodbi strica Alojza I. Tudi on je bil nekaj časa vojaški
zdravnik, kot ustvarjalec pa se je prav tako bolj uveljavil v velikem svetu
kot v domovini. Cenili so ga mojstri, kot so A. Zemlinsky, Joseph Marx,
Wilhelm Kienzl in Oskar Nedbal. Največ se izvaja njegova skladba četve-
rospev, vokalni kvartet (moški zbor) Imel sem ljubi dve (na bes. Ludvika
Černeja-L. Habetovega; sep. 1902). V zborovskih kompozicijah se kaže kot
naslednik očeta Gustava in strica Benjamina. Nasploh so Josipove zbo-
rovske skladbe korenito preobrazile – intimizirale dotlej običajno in bolj
16 Rkp. GZ NUK (dLib); obstaja pa tudi varianta (?) za moški zbor in orgle (kot samo
informacija in nedokazani podatek). Že kot gimnazijec je mdr. skupaj s sošolcem
Franom Vidicem (kasnejšim filologom) sanjal o »veliki nacionalni operi«.
19
ji v Celju (1889–1893), kjer je letu 1893 maturiral. V Celju je na glasbenem
področju takrat še vedno prevladovala nemška stran, saj je tamkajšnje
celjsko glasbeno društvo Cillier Musikverein svoje delo posebej uspešno
zastavilo že leta 1878 z društveno kapelo z glasbeno šolo. Kako je ta šola
vplivala na Josipa, ne vemo. Vemo pa to, da je tudi v Celju od 6. razre-
da gimnazije dalje ob nedeljah in praznikih orglal v tamkajšnji župnij-
ski cerkvi pri šolskih, dijaških mašah. V gimnaziji se je tudi spoprijate-
ljil s poznejšim basbaritonistom Feryjem Leonom Lulekom in estetom,
amaterskim pesnikom ter glasbenim poznavalcem Otmarjem Hoislom.
Tam in takrat je že zložil tudi prve samospeve, priložnostne zbore, sklad-
be za violino s spremljavo in celo že obsežnejša vokalno inštrumentalna
dela (Ave Maria za tenorski solo, moški zbor z baritonskim solom, flavto
in godala).16 Prav tile Ipavčevi kompozicijski prvenci kažejo na zgodaj raz-
viti skladateljski dar. Ker je bil bolj vešč nemškega kot pa slovenskega je-
zika, je precej teh svojih prvih samospevov napisal na izvirna nemška be-
sedila, deloma pa tudi zato, ker je bil njihov prvi interpret ((dr.) Franz/
Fery Leon Lulek; 1875–1953) nemškega porekla. Josip je po celjski matu-
ri odšel na Dunaj in eno leto kot prostovoljec služil cesarski armadi, de-
loma tudi pri znanem 47. spodnještajerskem pešpolku. Ali je bil že v tem
času vpisan na dunajsko ali kakšno drugo medicinsko fakulteto, ni zna-
no. Redno je začel študirati »šele« leta 1898, ko se je na univerzo v Gradcu
vpisal v drugi semester.
Ustvarjalnost
Izobraževal se je zasebno v kompoziciji v Gradcu in na Dunaju. Komponiral
je pretežno na nemška besedila in kot novoromantik zapustil vredna dela
v več skladateljskih zvrsteh. Usoda J. Ipavca je bila v več pogledih po-
dobna življenjski zgodbi strica Alojza I. Tudi on je bil nekaj časa vojaški
zdravnik, kot ustvarjalec pa se je prav tako bolj uveljavil v velikem svetu
kot v domovini. Cenili so ga mojstri, kot so A. Zemlinsky, Joseph Marx,
Wilhelm Kienzl in Oskar Nedbal. Največ se izvaja njegova skladba četve-
rospev, vokalni kvartet (moški zbor) Imel sem ljubi dve (na bes. Ludvika
Černeja-L. Habetovega; sep. 1902). V zborovskih kompozicijah se kaže kot
naslednik očeta Gustava in strica Benjamina. Nasploh so Josipove zbo-
rovske skladbe korenito preobrazile – intimizirale dotlej običajno in bolj
16 Rkp. GZ NUK (dLib); obstaja pa tudi varianta (?) za moški zbor in orgle (kot samo
informacija in nedokazani podatek). Že kot gimnazijec je mdr. skupaj s sošolcem
Franom Vidicem (kasnejšim filologom) sanjal o »veliki nacionalni operi«.
19
