Page 18 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
ip Ipavec in njegov svet
Skladateljevo življenje in šolanje
Zdravnik in glasbenik Josip (Jožef, Karel) Ipavec (Ipavitz, Ipawitz, Ipavic)
je bil rojen 21. dec. 1873 v Šentjurju (Št. Juriju pri Celju) ob Južni železnici
Dunaj–Trst. Bil je sedmi od desetih otrok Gustava I. v zakonu s Karolino
I. (roj. Amon), sicer pa tudi Benjaminov nečak, ki pa je rastel že v drugem
času in drugačnem duhu. Zanj narodnostni vidiki niso bili več odločilni,
toliko bolj pa so ga zaposlovali čisto umetniškoizpovedni izzivi. V očeto-
vi hiši se je veliko muziciralo. Razen očeta sta obe Josipovi sestri, Minka
in Karolina, vsak večer igrali klavir. Zgodaj je igral gosli tudi Josip. Učil
ga je tamkajšnji učitelj F. Vučnik. Študij medicine je dokončal v Gradcu in
bil leta 1904 promoviran za doktorja medicine. Kot zdravnik je stopil v av-
strijsko armado in najprej služboval na Dunaju in v Zagrebu. Leta 1907 je
prevzel zdravniško prakso kot distriktni14 zdravnik v domačem kraju in
s tem nasledil svojega očeta Gustava. Josip se je v Gradcu 30. novembra
1907 poročil z Albertino Novoszad.
Leta 1900 je Josip, Gustavov sin, napisal svoje prvo glasbeno gle-
dališko delo, baletno pantomimo Možiček, ki velja za prvo tovrstno delo
slovenskega avtorja, deset let kasneje pa še opero Princesa Vrtoglavka.
Josip je, tako kot je bilo pri Ipavčevih, ki so živeli v meščanskem slogu,
v navadi, že zgodaj sedel za klavir in vzel v roke violino. Oče – šentjur-
ski zdravnik in župan, cesarski svetnik in ugleden veljak v tedanjem slo-
venskem življenju – Gustav Ipavec je svoje otroke po nižji šoli v Šentjurju
pošiljal v samostanske izobraževalne ustanove, kjer so poleg »spodob-
nih« znanj dobili tudi dobre glasbene osnove. Josip je (nižjo) gimnazi-
jo oziroma prvi dve leti obiskoval pri benediktincih v Št. Lambertu/St.
(Sankt) Lambertu/Lambrechtu na gornjem Štajerskem, drugi dve leti pa
v Št. Pavlu/St. Paulu (Šentpavlu) na vzhodnem Koroškem. Že v prvem sa-
mostanu je bil šentjurski deček deležen poglobljene glasbene izobrazbe.
Njegov učitelj glasbe Karl Grütz je bil dober organist, pri pouku pa se je
naslanjal na cecilijanizem, ki je bil mdr. takrat obvezen. Peli so največ ko-
ral, cecilijanske pesmi pa tudi večja dela G. P. da Palestrine in drugih re-
nesančnih ter baročnih mojstrov. Kot deček je Josip menda pel kot kak
»Sängerkanbe/pojoči deček,« se učil orglanja in se ob tem poskusil tudi v
komponiranju violinskih duov. V šentpavelski gimnaziji pa se je že izka-
zal za odličnega v branju a (prima) vista/na (prvi) pogled15 in začel orglati
pri nedeljskih mašah. Svoje talente je nato razvijal tudi v (višji) gimnazi-
14 Območni, okoliški, upravni, okrožni.
15 Izvajanje brez priprave, na prvi pogled, z lista.
18
Skladateljevo življenje in šolanje
Zdravnik in glasbenik Josip (Jožef, Karel) Ipavec (Ipavitz, Ipawitz, Ipavic)
je bil rojen 21. dec. 1873 v Šentjurju (Št. Juriju pri Celju) ob Južni železnici
Dunaj–Trst. Bil je sedmi od desetih otrok Gustava I. v zakonu s Karolino
I. (roj. Amon), sicer pa tudi Benjaminov nečak, ki pa je rastel že v drugem
času in drugačnem duhu. Zanj narodnostni vidiki niso bili več odločilni,
toliko bolj pa so ga zaposlovali čisto umetniškoizpovedni izzivi. V očeto-
vi hiši se je veliko muziciralo. Razen očeta sta obe Josipovi sestri, Minka
in Karolina, vsak večer igrali klavir. Zgodaj je igral gosli tudi Josip. Učil
ga je tamkajšnji učitelj F. Vučnik. Študij medicine je dokončal v Gradcu in
bil leta 1904 promoviran za doktorja medicine. Kot zdravnik je stopil v av-
strijsko armado in najprej služboval na Dunaju in v Zagrebu. Leta 1907 je
prevzel zdravniško prakso kot distriktni14 zdravnik v domačem kraju in
s tem nasledil svojega očeta Gustava. Josip se je v Gradcu 30. novembra
1907 poročil z Albertino Novoszad.
Leta 1900 je Josip, Gustavov sin, napisal svoje prvo glasbeno gle-
dališko delo, baletno pantomimo Možiček, ki velja za prvo tovrstno delo
slovenskega avtorja, deset let kasneje pa še opero Princesa Vrtoglavka.
Josip je, tako kot je bilo pri Ipavčevih, ki so živeli v meščanskem slogu,
v navadi, že zgodaj sedel za klavir in vzel v roke violino. Oče – šentjur-
ski zdravnik in župan, cesarski svetnik in ugleden veljak v tedanjem slo-
venskem življenju – Gustav Ipavec je svoje otroke po nižji šoli v Šentjurju
pošiljal v samostanske izobraževalne ustanove, kjer so poleg »spodob-
nih« znanj dobili tudi dobre glasbene osnove. Josip je (nižjo) gimnazi-
jo oziroma prvi dve leti obiskoval pri benediktincih v Št. Lambertu/St.
(Sankt) Lambertu/Lambrechtu na gornjem Štajerskem, drugi dve leti pa
v Št. Pavlu/St. Paulu (Šentpavlu) na vzhodnem Koroškem. Že v prvem sa-
mostanu je bil šentjurski deček deležen poglobljene glasbene izobrazbe.
Njegov učitelj glasbe Karl Grütz je bil dober organist, pri pouku pa se je
naslanjal na cecilijanizem, ki je bil mdr. takrat obvezen. Peli so največ ko-
ral, cecilijanske pesmi pa tudi večja dela G. P. da Palestrine in drugih re-
nesančnih ter baročnih mojstrov. Kot deček je Josip menda pel kot kak
»Sängerkanbe/pojoči deček,« se učil orglanja in se ob tem poskusil tudi v
komponiranju violinskih duov. V šentpavelski gimnaziji pa se je že izka-
zal za odličnega v branju a (prima) vista/na (prvi) pogled15 in začel orglati
pri nedeljskih mašah. Svoje talente je nato razvijal tudi v (višji) gimnazi-
14 Območni, okoliški, upravni, okrožni.
15 Izvajanje brez priprave, na prvi pogled, z lista.
18
