Page 26 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
ip Ipavec in njegov svet
Celovcu (Mestno gledališče).28 Tri dni pred koncem tistega leta 1906 (29. de-
cembra) so Možička izvedli še v graški Kazini državn ih uradnikov, nato pa
še v češko moravškem Olomoucu (2. ali/in 12. dec embra (?) 1908). Potem
je Možiček triumfiral še v tržaškem Narodnem domu (7. decembra 1910),
4. februarja 1912 v Dramatičnem društvu v Celju,29 in Mariboru 5. maja
1912. Vse te izvedbe so bile amaterske. V Deželnem gledališču v Ljubljani
je bila premiera tega baleta 3. oktobra 1912, tokrat sploh prvič na poklic-
nem plesnem odru. Prav s to skladbo je Ipavec še najbolj zaslovel, celo
med Nemci kot »slovenski Mozart«.30 Njena nemška verzija natisa je bila
podnaslovljena Pierrots Geburtstag/Pierrotov rojstni dan, prinesla pa je
Ipavcu tudi mnogo ženskih oboževalk. Všečna, razpoloženjsko barvita in
zabavna glasba je kljub klišejski zgodbi prepričala občinstvo in Možičku –
posebno po skladateljevi inštrumentaciji za salonski (francoski) orkester
– omogočila uspešno nadaljnjo pot. Leta 1909 je o njej pisal tudi Josipov
biograf J. Barlé v »Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi«.31 Pozneje
pa so jo razni avtorji prirejali po glasbeni in vsebinsko-dramaturški stra-
ni – po vsebinski koreograf Peter Golovin,32 po glasbeni pa Viktor Parma,33
Filip Bernard34 in Kruno Cipci.35 Slednji je prispeval tudi dandanašnjo so-
dobno inštrumentacijo tega Ipavčevega dela. Možiček je v celoti zaživel
šele po letu 1924 z bogatejšo orkestracijo in s prenovo V. Parme za lju-
bljansko Opero. Takrat je bilo namreč delo prvič izvedeno v profesional-
ni koreografsko-plesni obliki, saj so ga dotlej pripravljali kar režiserji in
28 Že l. 1911 se ga je z več kot naklonjeno napovedjo lotil naš predvojni (glasbeni)
ideolog Gojmir Krek (»Glasba,« NA 10, št. 1 (1911): 11) in poročal o »pantomimi dr.
Josipa Ipavica ‘Možiček’«.
29 »Pantomimo ‘Možiček’ drja. Josipa Ipavca je igralo ‘Dramatično društvo’ v Celju
dne 4. februarja t. l. [tj. 1912] z velikim uspehom. Glasbeni del predstave je vodil
skladatelj sam« (brez podpisa, verjetno strokovno uredništvo ali kar sam urednik
dr. Gojmir Krek; »Glasba,« NA 11, št. 1–2 (1912): 8).
30 W. A. Mozart (1756–1791), četudi ju je ločilo več kot stoletje. Ali to pomeni, da je
bila slovenska glasba tistega časa in prostora spet enkrat v zaostanku s preostalim
(evropskim) prostorom, kar ne bi bilo ne prvič in ne zadnjič?
Poleg tega pa je bila tudi glasba na Slovenskem v času Avstro-Ogrske (= dvojne mo-
narhije; 1867–1918) del tega skupnega in enotnega državnega, ne pa nacionalne-
ga, narodnostnega prostora; seveda prvenstveno v nemškem jeziku in kar je zago-
tovo le opomba za umetno (= umetniško) in ne za ljudsko glasbo.
31 Dom in svet 22, št. 1 (1909): 124.
32 Peter Gresserov (vzd. Golovin; 1894–1981), baletnik, koreograf in režiser ruskega
rodu.
33 (1858–1924), skladatelj in dirigent.
34 (1896–1984), glasbenik in dirigent.
35 (1930–2002), dirigent in skladatelj.
26
Celovcu (Mestno gledališče).28 Tri dni pred koncem tistega leta 1906 (29. de-
cembra) so Možička izvedli še v graški Kazini državn ih uradnikov, nato pa
še v češko moravškem Olomoucu (2. ali/in 12. dec embra (?) 1908). Potem
je Možiček triumfiral še v tržaškem Narodnem domu (7. decembra 1910),
4. februarja 1912 v Dramatičnem društvu v Celju,29 in Mariboru 5. maja
1912. Vse te izvedbe so bile amaterske. V Deželnem gledališču v Ljubljani
je bila premiera tega baleta 3. oktobra 1912, tokrat sploh prvič na poklic-
nem plesnem odru. Prav s to skladbo je Ipavec še najbolj zaslovel, celo
med Nemci kot »slovenski Mozart«.30 Njena nemška verzija natisa je bila
podnaslovljena Pierrots Geburtstag/Pierrotov rojstni dan, prinesla pa je
Ipavcu tudi mnogo ženskih oboževalk. Všečna, razpoloženjsko barvita in
zabavna glasba je kljub klišejski zgodbi prepričala občinstvo in Možičku –
posebno po skladateljevi inštrumentaciji za salonski (francoski) orkester
– omogočila uspešno nadaljnjo pot. Leta 1909 je o njej pisal tudi Josipov
biograf J. Barlé v »Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi«.31 Pozneje
pa so jo razni avtorji prirejali po glasbeni in vsebinsko-dramaturški stra-
ni – po vsebinski koreograf Peter Golovin,32 po glasbeni pa Viktor Parma,33
Filip Bernard34 in Kruno Cipci.35 Slednji je prispeval tudi dandanašnjo so-
dobno inštrumentacijo tega Ipavčevega dela. Možiček je v celoti zaživel
šele po letu 1924 z bogatejšo orkestracijo in s prenovo V. Parme za lju-
bljansko Opero. Takrat je bilo namreč delo prvič izvedeno v profesional-
ni koreografsko-plesni obliki, saj so ga dotlej pripravljali kar režiserji in
28 Že l. 1911 se ga je z več kot naklonjeno napovedjo lotil naš predvojni (glasbeni)
ideolog Gojmir Krek (»Glasba,« NA 10, št. 1 (1911): 11) in poročal o »pantomimi dr.
Josipa Ipavica ‘Možiček’«.
29 »Pantomimo ‘Možiček’ drja. Josipa Ipavca je igralo ‘Dramatično društvo’ v Celju
dne 4. februarja t. l. [tj. 1912] z velikim uspehom. Glasbeni del predstave je vodil
skladatelj sam« (brez podpisa, verjetno strokovno uredništvo ali kar sam urednik
dr. Gojmir Krek; »Glasba,« NA 11, št. 1–2 (1912): 8).
30 W. A. Mozart (1756–1791), četudi ju je ločilo več kot stoletje. Ali to pomeni, da je
bila slovenska glasba tistega časa in prostora spet enkrat v zaostanku s preostalim
(evropskim) prostorom, kar ne bi bilo ne prvič in ne zadnjič?
Poleg tega pa je bila tudi glasba na Slovenskem v času Avstro-Ogrske (= dvojne mo-
narhije; 1867–1918) del tega skupnega in enotnega državnega, ne pa nacionalne-
ga, narodnostnega prostora; seveda prvenstveno v nemškem jeziku in kar je zago-
tovo le opomba za umetno (= umetniško) in ne za ljudsko glasbo.
31 Dom in svet 22, št. 1 (1909): 124.
32 Peter Gresserov (vzd. Golovin; 1894–1981), baletnik, koreograf in režiser ruskega
rodu.
33 (1858–1924), skladatelj in dirigent.
34 (1896–1984), glasbenik in dirigent.
35 (1930–2002), dirigent in skladatelj.
26
