Page 51 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 51
Glasbeni Zagreb v začetku 20. stoletja
je državna oblast ustanovitev konservatorija uradno priznala šele leta
1916.5
Današnja stavba zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča
je bila zgrajena leta 1895, deset let pred prihodom Ipavca v Zagreb.
Zagrebška opera je bila ustanovljena veliko prej, leta 1870, a je v času
delovanja doživela dve prekinitvi, največ zaradi malomarnosti tujcev,
ki so bili na oblasti, predvsem bana Khuen-Hédervárya. Po prvem pre-
moru med letoma 1899 in 1894 se je drugi premor zgodil med letoma
1902 in 1909, ravno v času Ipavčevega bivanja v Zagrebu. Kljub temu
si je Ipavec lahko ogledal repertoar operet in komičnih oper, ki jih je
kot stagione pripravil spretni Nikola Faller (1862–1938), nekdanji direk-
tor opere, z gostujočimi pevci. Ipavec je bil mogoče na predstavi naj-
boljše operete Viktorja Parme (1858–1924) Caričine Amaconke leta 1906
(štiri let po premieri), ko je v glavni vlogi nastopala priljubljena sloven-
ska pevka Irma Polak, članica zagrebške Opere.6 Poleg del dunajskih
mojstrov operete – Millöckerja, Bertéja, Suppéja, Eyslerja in Lehárja ter
neizogibnega Offenbacha – pa so Zagrebčani lahko uživali v operetah
domačih avtorjev: Ivana Zajca (1832–1914), Srećka Albinia (1869–1933)
in drugih, manj znanih skladateljev.
Lehárjeva opereta Vesela vdova je imela v Zagrebu premiero leta
1907, dve leti po svetovni premieri. V takratnem času so bile v Zagrebu
demonstracije pogost pojav, tudi na premierah v gledališču. Med izved-
bo Vesele vdove je del mladine začel demonstrirati: trdili so, da je v tej
opereti junaška Črna gora ponižana, medtem ko so mladi privrženci hr-
vaškega politika in borca za neodvisnost Hrvaške, Anteja Starčevića, is-
točasno uprizorili protidemonstracije. Policija je bila prisiljena obe sku-
pini odstraniti iz gledališča, protesti pa so se nadaljevali na ulicah, kjer
naj bi se do poznih večernih urslišali vzkliki »Dol z Veselo vdovo!«, »Naj
živi knjaz Nikola« ali »Naj živi Vesela vdova! Slava Anti Starčeviću!«7
5 O tem sem govorila pred nekaj leti na simpoziju Slovenski glasbeni dnevi. N.
Bezić, »Konservatorij Hrvaškega glasbenega zavoda v Zagrebu in konservatorij
Glasbene matice v Ljubljani – primerjava,« v J. Weiss, ur., Konservatoriji: profesio-
nalizacija in specializacija glasbenega dela (Koper, Ljubljana: Založba Univerze na
Primorskem, 2020), 355–367.
6 »Caričine Amazonke: opereta u tri čina / od Viktora Parme,« program predsta-
ve v Zagrebu, 30. september, 1906, Digitalna zbirka i katalog Hrvatske akade-
mije znanosti i umjetnosti, https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=iiif.v.a&id=24256&-
tif y={%22pan X%22:0.539,%22panY%22:0.803,%22view%22:%22in-
fo%22,%22zoom%22:0.377}.
7 K. Kovačić, Priče iz starog Zagreba (Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1990), 178.
51
je državna oblast ustanovitev konservatorija uradno priznala šele leta
1916.5
Današnja stavba zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča
je bila zgrajena leta 1895, deset let pred prihodom Ipavca v Zagreb.
Zagrebška opera je bila ustanovljena veliko prej, leta 1870, a je v času
delovanja doživela dve prekinitvi, največ zaradi malomarnosti tujcev,
ki so bili na oblasti, predvsem bana Khuen-Hédervárya. Po prvem pre-
moru med letoma 1899 in 1894 se je drugi premor zgodil med letoma
1902 in 1909, ravno v času Ipavčevega bivanja v Zagrebu. Kljub temu
si je Ipavec lahko ogledal repertoar operet in komičnih oper, ki jih je
kot stagione pripravil spretni Nikola Faller (1862–1938), nekdanji direk-
tor opere, z gostujočimi pevci. Ipavec je bil mogoče na predstavi naj-
boljše operete Viktorja Parme (1858–1924) Caričine Amaconke leta 1906
(štiri let po premieri), ko je v glavni vlogi nastopala priljubljena sloven-
ska pevka Irma Polak, članica zagrebške Opere.6 Poleg del dunajskih
mojstrov operete – Millöckerja, Bertéja, Suppéja, Eyslerja in Lehárja ter
neizogibnega Offenbacha – pa so Zagrebčani lahko uživali v operetah
domačih avtorjev: Ivana Zajca (1832–1914), Srećka Albinia (1869–1933)
in drugih, manj znanih skladateljev.
Lehárjeva opereta Vesela vdova je imela v Zagrebu premiero leta
1907, dve leti po svetovni premieri. V takratnem času so bile v Zagrebu
demonstracije pogost pojav, tudi na premierah v gledališču. Med izved-
bo Vesele vdove je del mladine začel demonstrirati: trdili so, da je v tej
opereti junaška Črna gora ponižana, medtem ko so mladi privrženci hr-
vaškega politika in borca za neodvisnost Hrvaške, Anteja Starčevića, is-
točasno uprizorili protidemonstracije. Policija je bila prisiljena obe sku-
pini odstraniti iz gledališča, protesti pa so se nadaljevali na ulicah, kjer
naj bi se do poznih večernih urslišali vzkliki »Dol z Veselo vdovo!«, »Naj
živi knjaz Nikola« ali »Naj živi Vesela vdova! Slava Anti Starčeviću!«7
5 O tem sem govorila pred nekaj leti na simpoziju Slovenski glasbeni dnevi. N.
Bezić, »Konservatorij Hrvaškega glasbenega zavoda v Zagrebu in konservatorij
Glasbene matice v Ljubljani – primerjava,« v J. Weiss, ur., Konservatoriji: profesio-
nalizacija in specializacija glasbenega dela (Koper, Ljubljana: Založba Univerze na
Primorskem, 2020), 355–367.
6 »Caričine Amazonke: opereta u tri čina / od Viktora Parme,« program predsta-
ve v Zagrebu, 30. september, 1906, Digitalna zbirka i katalog Hrvatske akade-
mije znanosti i umjetnosti, https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=iiif.v.a&id=24256&-
tif y={%22pan X%22:0.539,%22panY%22:0.803,%22view%22:%22in-
fo%22,%22zoom%22:0.377}.
7 K. Kovačić, Priče iz starog Zagreba (Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1990), 178.
51
