Page 55 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
5
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa
Vrtoglavka
Igor Grdina
ZRC SAZU, Ljubljana
Dnevi med 8. in 10. februarjem 1921 so bili v starodavnem trgu Sv. Jurij
ob Južni železnici zaznamovani z nizkimi temperaturami. Nekateri ljud-
je so pomnili samo to atmosfersko okoliščino, medtem ko so na natan-
čen datum v teku let celo pozabili in so preprosto rekli: Ko je umrl – ozi-
roma: bil pokopan – Josip Ipavec, je mraz rezal do kosti. Mlada moža, ki
sta spravljala pokojnega skladatelja s podstrešne etaže senika, v kateri je
umrl zaradi podhladitve,1 sta morala spričo utesnjujočih prostorskih da-
nosti pošteno razmisliti, kako bi se lotila žalostnega opravila. Eden od
njiju je sprva sodil, da bi bilo truplo najpriročneje položiti v rakev šele
spodaj, na pritličnem nivoju, drugi pa mu je odkimal in je rekel: »Človek
je«. Potem sta stvar opravila tako, kakor terja pieteta.2
1 Janko Barle je v Slovenskem biografskem leksikonu kot datum konca zemeljske poti
Josipa Ipavca navedel 8. februar 1921. Zato pa je skladateljeva osmrtnica v celj-
ski Novi dobi govorila o naslednjem dnevu. Družinska tradicija je ohranjala v svo-
ji zavesti kot pravi datum tisti, ki je sovpadel s pozneje razglašenim slovenskim
kulturnim praznikom. V tem se Jože Ipavec in njegova sestrična Tatjana (poroče-
na Slavec) nista razlikovala. Težave pri ugotavljanju pravega datuma skladateljeve
smrti so opozorilo, da ustna pričevanja niso nujno manj zanesljiva od pisnih doku-
mentov; slednji so pač podložni določenim ustaljenim formam – še zlasti v izpol-
njevanju rubrik –, v katere pa se zmerom ne da ujeti življenjske stvarnosti. Prav
tako niso prosti napak. Zaradi slednjih so se včasih spreminjali celo priimki (npr.
Bleiweis : Pleiweis).
2 Opis žalostnega konca Josipa Ipavca temelji na spominu njegovega sina Jožeta in
na pripovedi nečakinje Tatjane, ki se je sklicevala na pričevanje skladateljevega
brata Marka. Tudi v izročilu nekaterih šentjurskih družin so se ohranile vesti o
skladateljevi smrti na seniku, spravljanju trupla v krsto in o pokopu. Pričevalcev,
ki so mi zaupali najrazličnejše podrobnosti iz dni med 8. in 10. februarjem 1921, ne
navajam poimensko, saj jih ne želim izpostavljati surovosti nekaterih lokalnih de-
Križnar, Franc, Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet.
Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-197-1.55-74
55
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa
Vrtoglavka
Igor Grdina
ZRC SAZU, Ljubljana
Dnevi med 8. in 10. februarjem 1921 so bili v starodavnem trgu Sv. Jurij
ob Južni železnici zaznamovani z nizkimi temperaturami. Nekateri ljud-
je so pomnili samo to atmosfersko okoliščino, medtem ko so na natan-
čen datum v teku let celo pozabili in so preprosto rekli: Ko je umrl – ozi-
roma: bil pokopan – Josip Ipavec, je mraz rezal do kosti. Mlada moža, ki
sta spravljala pokojnega skladatelja s podstrešne etaže senika, v kateri je
umrl zaradi podhladitve,1 sta morala spričo utesnjujočih prostorskih da-
nosti pošteno razmisliti, kako bi se lotila žalostnega opravila. Eden od
njiju je sprva sodil, da bi bilo truplo najpriročneje položiti v rakev šele
spodaj, na pritličnem nivoju, drugi pa mu je odkimal in je rekel: »Človek
je«. Potem sta stvar opravila tako, kakor terja pieteta.2
1 Janko Barle je v Slovenskem biografskem leksikonu kot datum konca zemeljske poti
Josipa Ipavca navedel 8. februar 1921. Zato pa je skladateljeva osmrtnica v celj-
ski Novi dobi govorila o naslednjem dnevu. Družinska tradicija je ohranjala v svo-
ji zavesti kot pravi datum tisti, ki je sovpadel s pozneje razglašenim slovenskim
kulturnim praznikom. V tem se Jože Ipavec in njegova sestrična Tatjana (poroče-
na Slavec) nista razlikovala. Težave pri ugotavljanju pravega datuma skladateljeve
smrti so opozorilo, da ustna pričevanja niso nujno manj zanesljiva od pisnih doku-
mentov; slednji so pač podložni določenim ustaljenim formam – še zlasti v izpol-
njevanju rubrik –, v katere pa se zmerom ne da ujeti življenjske stvarnosti. Prav
tako niso prosti napak. Zaradi slednjih so se včasih spreminjali celo priimki (npr.
Bleiweis : Pleiweis).
2 Opis žalostnega konca Josipa Ipavca temelji na spominu njegovega sina Jožeta in
na pripovedi nečakinje Tatjane, ki se je sklicevala na pričevanje skladateljevega
brata Marka. Tudi v izročilu nekaterih šentjurskih družin so se ohranile vesti o
skladateljevi smrti na seniku, spravljanju trupla v krsto in o pokopu. Pričevalcev,
ki so mi zaupali najrazličnejše podrobnosti iz dni med 8. in 10. februarjem 1921, ne
navajam poimensko, saj jih ne želim izpostavljati surovosti nekaterih lokalnih de-
Križnar, Franc, Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet.
Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-197-1.55-74
55
