Page 54 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 54
ip Ipavec in njegov svet
In kakšne so bile okoliščine v zagrebških skladateljskih krogih na
začetku 20. stoletja? Z današnje perspektive bi jih lahko označili kot ne
kaj dosti spodbudne. Nekoč neizogibna glasbena osebnost, Ivan Zajc,
je bil pri koncu kariere in se je upokojil leta 1908. Kljub upokojitvi je še
naprej komponiral, leta 1911 je, denimo, zložil oratorij Prvi greh, eno
njegovih najpomembnejših del. Pripadniki generacije, ki je bila med
obema vojnama nosilec hrvaške glasbe in glasbene kulture – Jakov
Gotovac, Ivo Tijardović, Dragan Plamenac in Svetislav Stančić – so bili
rojeni leta 1895 in so bili v času, ko je Ipavec prišel v Zagreb, šele šolarji.
Eden vodilnih hrvaških glasbenikov 20. stoletja, Boris Papandopulo
(1906–1991) se je komaj rodil. V istem času je Antun Dobronić (1878–
–1955) deloval kot učitelj glasbe in je šele po prvi svetovni vojni postal vo-
dilna osebnost t. i. nacionalnega sloga v hrvaški glasbi. Dora Pejačević
(1885–1923), ki ni bila izjema le zato, ker je bila ženska in grofica, ampak
tudi zaradi svojega družbenega kroga tujih učiteljev glasbe in intelek-
tualcev, je kot mlado dekle verjetno v Zagreb prihajala okoli leta 1905.
Razmahu glasbenega modernizma po Evropi na začetku 20. stoletja se
je priključil tudi hrvaški modernizem, ki je nastal ravno tam – zunaj
meja svoje domovine, saj je Blagoje Bersa (1873–1934), najpomembnej-
ši skladatelj moderne, v takratnem času namreč začel živeti na Dunaju,
kjer je ostal do konca prve svetovne vojne. Bersa in Josip Ipavec sta se
rodila na isti dan in oba sta prezgodaj umrla – Bersa 13 let po Ipavcu, v
starosti 60 let. Vežejo ju tudi mesta delovanja: Bersa je iskal službo in
živel v Zagrebu leta 1902, le tri leta preden je prišel Ipavec. Mogoče sta
se srečala tudi v Gradcu leta 1903 ali leto pozneje na Dunaju.14
Na koncu še nekaj odgovorov na vprašanje, kakšen je bil glasbe-
ni Zagreb okoli leta 1905. Njegov zvok je bilo možno najti na raznih
straneh: v trgovinah z glasbenimi instrumenti in s tamburicami (že
sama Ilica, najbolj znana ulica s trgovinami, jih je štela pet), v kavar-
nah z glasbenimi zasedbami, v cerkvah (v okviru smernic cecilijanske-
ga gibanja, ki je bilo v Zagrebu izjemno močno), pri hišnem muziciranju
in zasebnem m glasbenem pouku (tu se je moda spreminjala, npr., v tis-
tem času citre niso bile več v modi). Prisotnost tamburice v glasbenem
življenju Zagrebu je bilo tisto, po čemer se je Zagreb najbolj razlikoval
od drugih mest, ki jih je Josip Ipavec dobro poznal.
14 V svojem dnevniku Bersa Josipa Ipavca ne omenja: B. Bersa, Dnevnik i uspomene,
ur. Eva Sedak in Nada Bezić (Zagreb: Hrvatski glazbeni zavod, 2009).
54
In kakšne so bile okoliščine v zagrebških skladateljskih krogih na
začetku 20. stoletja? Z današnje perspektive bi jih lahko označili kot ne
kaj dosti spodbudne. Nekoč neizogibna glasbena osebnost, Ivan Zajc,
je bil pri koncu kariere in se je upokojil leta 1908. Kljub upokojitvi je še
naprej komponiral, leta 1911 je, denimo, zložil oratorij Prvi greh, eno
njegovih najpomembnejših del. Pripadniki generacije, ki je bila med
obema vojnama nosilec hrvaške glasbe in glasbene kulture – Jakov
Gotovac, Ivo Tijardović, Dragan Plamenac in Svetislav Stančić – so bili
rojeni leta 1895 in so bili v času, ko je Ipavec prišel v Zagreb, šele šolarji.
Eden vodilnih hrvaških glasbenikov 20. stoletja, Boris Papandopulo
(1906–1991) se je komaj rodil. V istem času je Antun Dobronić (1878–
–1955) deloval kot učitelj glasbe in je šele po prvi svetovni vojni postal vo-
dilna osebnost t. i. nacionalnega sloga v hrvaški glasbi. Dora Pejačević
(1885–1923), ki ni bila izjema le zato, ker je bila ženska in grofica, ampak
tudi zaradi svojega družbenega kroga tujih učiteljev glasbe in intelek-
tualcev, je kot mlado dekle verjetno v Zagreb prihajala okoli leta 1905.
Razmahu glasbenega modernizma po Evropi na začetku 20. stoletja se
je priključil tudi hrvaški modernizem, ki je nastal ravno tam – zunaj
meja svoje domovine, saj je Blagoje Bersa (1873–1934), najpomembnej-
ši skladatelj moderne, v takratnem času namreč začel živeti na Dunaju,
kjer je ostal do konca prve svetovne vojne. Bersa in Josip Ipavec sta se
rodila na isti dan in oba sta prezgodaj umrla – Bersa 13 let po Ipavcu, v
starosti 60 let. Vežejo ju tudi mesta delovanja: Bersa je iskal službo in
živel v Zagrebu leta 1902, le tri leta preden je prišel Ipavec. Mogoče sta
se srečala tudi v Gradcu leta 1903 ali leto pozneje na Dunaju.14
Na koncu še nekaj odgovorov na vprašanje, kakšen je bil glasbe-
ni Zagreb okoli leta 1905. Njegov zvok je bilo možno najti na raznih
straneh: v trgovinah z glasbenimi instrumenti in s tamburicami (že
sama Ilica, najbolj znana ulica s trgovinami, jih je štela pet), v kavar-
nah z glasbenimi zasedbami, v cerkvah (v okviru smernic cecilijanske-
ga gibanja, ki je bilo v Zagrebu izjemno močno), pri hišnem muziciranju
in zasebnem m glasbenem pouku (tu se je moda spreminjala, npr., v tis-
tem času citre niso bile več v modi). Prisotnost tamburice v glasbenem
življenju Zagrebu je bilo tisto, po čemer se je Zagreb najbolj razlikoval
od drugih mest, ki jih je Josip Ipavec dobro poznal.
14 V svojem dnevniku Bersa Josipa Ipavca ne omenja: B. Bersa, Dnevnik i uspomene,
ur. Eva Sedak in Nada Bezić (Zagreb: Hrvatski glazbeni zavod, 2009).
54
