Page 56 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 56
ip Ipavec in njegov svet
Josip Ipavec je bil pokopan že na dan objave osmrtnice v celjskem
moniteurju Nova doba3 – tj. v četrtek, 10. februarja 1921. Ker je časnik iz-
hajal zjutraj, obvestilo za ljudi iz šentjurske okolice ni bilo prepozno, saj so
bili skladateljevi posmrtni ostanki izročeni zemlji ob pol štirih popoldne.
Zadnje slovo od Josipa Ipavca je bilo zaradi njegove izločenosti iz obi-
čajnih medčloveških odnosov v času umobolnosti in telesnega propada
skromno, vendar tudi glasbeno obarvano. Pokojniku v slovo je bila na po-
kopališču zapeta njegova najbolj znana pesem Imel sem ljubi dve – na be-
sedilo (nad)učitelja Ludvika Černeja, ki je z verzi v javnosti nastopal pod
psevdonimom L(uka) Habetov.4 Pogrebci so bili večinoma zelo začudeni,
saj so se med grobovi zmerom slišale drugačne, na žalostno struno ugla-
šene melodije. In seveda besedila, ki so poudarjala prehod iz časnosti v
večnost. Šentjurčani, med katerimi so se v glavnem samo tisti, ki so iz
skromnega trga odšli v veliki svet in jih na pogrebu Josipa Ipavca ni bilo,
ozirali čez tesna obzorja voglajnske doline, pač niso vedeli, kaj vse so že
igrali ali peli na pogrebih skladateljev, zato jih je v začudenje spravljalo v
omikanem svetu samoumevno ravnanje.5
javnikov, ki celo brez sklicevanja na eno samo pričo iz kritičnega časa trdijo, da je
skladatelj umrl v svoji postelji na naslovu, na katerem naj bi domoval – vendar za-
radi umobolnosti ni. Če bi poslednji iz vrste skladateljev Ipavcev sklenil svojo ze-
meljsko pot v kolikor toliko normalnih okoliščinah, bi bil podatek o trenutku nje-
gove zemeljske poti povsod zabeležen enako. Pa ni. Vem, da Jožetu Ipavcu ni bilo
lahko pripovedovati o razpadu družine in o očetovi smrti, vendar se mu je zdelo
potrebno pred pozabo rešiti podatke o dejanskem stanju. Neolepšane. Njegovo pri-
poved mi je v Trstu potrdila Valerija Pauzin (rojena Prah), ki se je v zadnjih letih
življenja Josipa Ipavca mudila v Sv. Juriju ob Južni železnici.
3 Nova doba, 10. februar, 1921, 4. List je izhajal ob torkih, četrtkih in sobotah. V
osmrtnici, ki je bila očitno povzeta po drugih tovrstnih obvestilih in napisana v
naglici, se med skrbno hierarhiziranimi ter pomenljivo ločenimi sorodniki sklada-
teljev brat Marko napačno omenja kot Mirko. Poleg njega so navedeni še poznej-
ši legendarni mariborski zdravnik Benjamin, ki je nosil enako ime kot znameniti
stric, primarij in skladatelj iz Gradca, ter sestri Minka Cajnkar in Karolina Artman
s soprogoma. Na sredi med njimi so navedeni vdova Berta, ki je bila v zelo zelo na-
petih odnosih s svakinjama, ter sinova Jože in Božo (Teodor).
4 M. Ribarič, »Černej, Ludvik (1870–1936),« Slovenska biografija, ZRC SAZU, zadnja
sprememba 7. junij, 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165976/.
5 Na uradnem slovesu od Giuseppeja Verdija so, denimo, zapeli zbor iz njegovega Na-
bucca Va, pensiero in Miserere iz Trubadurja (prim. M. J. Phillips-Matz, Verdi: A Bio-
graphy (Oxford: Oxford University Press, 1993), 765). V Šentjurju se niso potrudi-
li, da bi iz opusa Josipa Ipavca izbrali še kakšno cerkveni rabi namenjeno skladbo
– npr. uglasbitev Zdravamarije (Ave Maria). Verjetno je kompozicija presegala izva-
jalske možnosti, ki so bile na voljo v ustvarjalčevem domačem kraju, kjer je pred
56
Josip Ipavec je bil pokopan že na dan objave osmrtnice v celjskem
moniteurju Nova doba3 – tj. v četrtek, 10. februarja 1921. Ker je časnik iz-
hajal zjutraj, obvestilo za ljudi iz šentjurske okolice ni bilo prepozno, saj so
bili skladateljevi posmrtni ostanki izročeni zemlji ob pol štirih popoldne.
Zadnje slovo od Josipa Ipavca je bilo zaradi njegove izločenosti iz obi-
čajnih medčloveških odnosov v času umobolnosti in telesnega propada
skromno, vendar tudi glasbeno obarvano. Pokojniku v slovo je bila na po-
kopališču zapeta njegova najbolj znana pesem Imel sem ljubi dve – na be-
sedilo (nad)učitelja Ludvika Černeja, ki je z verzi v javnosti nastopal pod
psevdonimom L(uka) Habetov.4 Pogrebci so bili večinoma zelo začudeni,
saj so se med grobovi zmerom slišale drugačne, na žalostno struno ugla-
šene melodije. In seveda besedila, ki so poudarjala prehod iz časnosti v
večnost. Šentjurčani, med katerimi so se v glavnem samo tisti, ki so iz
skromnega trga odšli v veliki svet in jih na pogrebu Josipa Ipavca ni bilo,
ozirali čez tesna obzorja voglajnske doline, pač niso vedeli, kaj vse so že
igrali ali peli na pogrebih skladateljev, zato jih je v začudenje spravljalo v
omikanem svetu samoumevno ravnanje.5
javnikov, ki celo brez sklicevanja na eno samo pričo iz kritičnega časa trdijo, da je
skladatelj umrl v svoji postelji na naslovu, na katerem naj bi domoval – vendar za-
radi umobolnosti ni. Če bi poslednji iz vrste skladateljev Ipavcev sklenil svojo ze-
meljsko pot v kolikor toliko normalnih okoliščinah, bi bil podatek o trenutku nje-
gove zemeljske poti povsod zabeležen enako. Pa ni. Vem, da Jožetu Ipavcu ni bilo
lahko pripovedovati o razpadu družine in o očetovi smrti, vendar se mu je zdelo
potrebno pred pozabo rešiti podatke o dejanskem stanju. Neolepšane. Njegovo pri-
poved mi je v Trstu potrdila Valerija Pauzin (rojena Prah), ki se je v zadnjih letih
življenja Josipa Ipavca mudila v Sv. Juriju ob Južni železnici.
3 Nova doba, 10. februar, 1921, 4. List je izhajal ob torkih, četrtkih in sobotah. V
osmrtnici, ki je bila očitno povzeta po drugih tovrstnih obvestilih in napisana v
naglici, se med skrbno hierarhiziranimi ter pomenljivo ločenimi sorodniki sklada-
teljev brat Marko napačno omenja kot Mirko. Poleg njega so navedeni še poznej-
ši legendarni mariborski zdravnik Benjamin, ki je nosil enako ime kot znameniti
stric, primarij in skladatelj iz Gradca, ter sestri Minka Cajnkar in Karolina Artman
s soprogoma. Na sredi med njimi so navedeni vdova Berta, ki je bila v zelo zelo na-
petih odnosih s svakinjama, ter sinova Jože in Božo (Teodor).
4 M. Ribarič, »Černej, Ludvik (1870–1936),« Slovenska biografija, ZRC SAZU, zadnja
sprememba 7. junij, 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165976/.
5 Na uradnem slovesu od Giuseppeja Verdija so, denimo, zapeli zbor iz njegovega Na-
bucca Va, pensiero in Miserere iz Trubadurja (prim. M. J. Phillips-Matz, Verdi: A Bio-
graphy (Oxford: Oxford University Press, 1993), 765). V Šentjurju se niso potrudi-
li, da bi iz opusa Josipa Ipavca izbrali še kakšno cerkveni rabi namenjeno skladbo
– npr. uglasbitev Zdravamarije (Ave Maria). Verjetno je kompozicija presegala izva-
jalske možnosti, ki so bile na voljo v ustvarjalčevem domačem kraju, kjer je pred
56
