Page 53 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
Glasbeni Zagreb v začetku 20. stoletja
Dolga in trajna tradicija slovenskih glasbenikov v Zagrebu sega
v obdobje Frana Gerbiča, tenorista pri zagrebški Operi med letoma
1869 in 1878, o katerem sem več pisala v enem izmed svojih člankov.10
Slovenski dirigent in skladatelj Anton Stöckl (1851–1902) je bil učitelj
na Glasbeni šoli HGZ-ja, pomemben pa je tudi zato, ker je dirigiral prvi
izvedbi Beethovnove Devete simfonije v Zagrebu, ki je bila leta 1900 us-
pešno predstavljena v dvorani stavbe telovadnega društva »Sokol«, dvo-
rani, ki se (je) nahajala ob stavbi »Kola«.
V trenutku prihoda Josipa Ipavca je dvajset let starejši skladatelj
in zborovodja Franjo Vilhar Kalski (1852–1928) že petnajst let živel v
Zagrebu, zato lahko domnevamo, da sta se poznala in družila. Vendar
je v kontekstu glasbene kulture v Zagrebu še pomembnejši Janko Barlè,
prav posebna vsestranska osebnost, ki je zaznamovala prva desetletja
20. stoletja ne le na področju cerkvene glasbe na Hrvaškem, ampak tudi
na področju glasbene publicistike, saj je bil od leta 1913 do 1940 glav-
ni urednik revije Sveta Cecilija.11 Gre za zelo pomembno revijo, ki je po
nekaj letih v 19. stoletju začela znova izhajati v začetku leta 1907, ko je
bil Ipavec še v Zagrebu. Glede na to, da je Cecilija redno prinašala novi-
ce o cerkveni glasbi in o muziciranju v južnoslovanskem svetu nasploh,
so izhajala tudi besedila o glasbenem življenju na Slovenskem. Ipavec
je bil le nekaj let mlajši od Barlèta, zato sta si bila tudi generacijsko bli-
zu. V zapuščini Janka Barleta, ki je shranjena v Nadškofijskem arhi-
vu v Zagrebu (Nadbiskupijski arhiv), ni pisne sledi o njunih morebitnih
srečanjih.12
Treba je omeniti tudi neko Slovenko, ki sicer ni bila glasbenica,
a je imela ravno na začetku 20. stoletja prav posebno vlogo v zgodo-
vini hrvaške glasbe. Gre za Paulo Matz, mamo hrvaškega skladatelja
Rudolfa Matza (1901–1988), ki je bil star štiri leta, ko je Josip Ipavec pri-
šel v Zagreb.13
10 N. Bezić, »Fran Gerbič v Zagrebu,« v Gerbičev zbornik, ur. E. Škulj (Ljubljana: Dru-
žina, 2000), 17–30.
11 Pred kratkim je bil simpozij o Barletu in prispevki so bili objavljeni v Sveti Cecili-
ji 89, št. 3–4 (2019); 90, št. 1–2 (2020); in 91, št. 1–2 in 3–4 (2021).
12 Glej S. Razum, »Pisana ostavština Janka Balèa,« Sveta Cecilija 90, št. 3–4 (2020),
38–48.
13 Če upoštevamo, da je bila Matzova mama Slovenka (v službi v Zagrebu), oče pa
Avstrijec, bi Matzovo hrvaško narodnost teoretično lahko postavili pod vprašaj.
Bilo pa je ravno obratno – Matz se je namreč deklariral kot in bil goreč Hrvat ter
se je boril za hrvaško kulturno neodvisnost.
53
Dolga in trajna tradicija slovenskih glasbenikov v Zagrebu sega
v obdobje Frana Gerbiča, tenorista pri zagrebški Operi med letoma
1869 in 1878, o katerem sem več pisala v enem izmed svojih člankov.10
Slovenski dirigent in skladatelj Anton Stöckl (1851–1902) je bil učitelj
na Glasbeni šoli HGZ-ja, pomemben pa je tudi zato, ker je dirigiral prvi
izvedbi Beethovnove Devete simfonije v Zagrebu, ki je bila leta 1900 us-
pešno predstavljena v dvorani stavbe telovadnega društva »Sokol«, dvo-
rani, ki se (je) nahajala ob stavbi »Kola«.
V trenutku prihoda Josipa Ipavca je dvajset let starejši skladatelj
in zborovodja Franjo Vilhar Kalski (1852–1928) že petnajst let živel v
Zagrebu, zato lahko domnevamo, da sta se poznala in družila. Vendar
je v kontekstu glasbene kulture v Zagrebu še pomembnejši Janko Barlè,
prav posebna vsestranska osebnost, ki je zaznamovala prva desetletja
20. stoletja ne le na področju cerkvene glasbe na Hrvaškem, ampak tudi
na področju glasbene publicistike, saj je bil od leta 1913 do 1940 glav-
ni urednik revije Sveta Cecilija.11 Gre za zelo pomembno revijo, ki je po
nekaj letih v 19. stoletju začela znova izhajati v začetku leta 1907, ko je
bil Ipavec še v Zagrebu. Glede na to, da je Cecilija redno prinašala novi-
ce o cerkveni glasbi in o muziciranju v južnoslovanskem svetu nasploh,
so izhajala tudi besedila o glasbenem življenju na Slovenskem. Ipavec
je bil le nekaj let mlajši od Barlèta, zato sta si bila tudi generacijsko bli-
zu. V zapuščini Janka Barleta, ki je shranjena v Nadškofijskem arhi-
vu v Zagrebu (Nadbiskupijski arhiv), ni pisne sledi o njunih morebitnih
srečanjih.12
Treba je omeniti tudi neko Slovenko, ki sicer ni bila glasbenica,
a je imela ravno na začetku 20. stoletja prav posebno vlogo v zgodo-
vini hrvaške glasbe. Gre za Paulo Matz, mamo hrvaškega skladatelja
Rudolfa Matza (1901–1988), ki je bil star štiri leta, ko je Josip Ipavec pri-
šel v Zagreb.13
10 N. Bezić, »Fran Gerbič v Zagrebu,« v Gerbičev zbornik, ur. E. Škulj (Ljubljana: Dru-
žina, 2000), 17–30.
11 Pred kratkim je bil simpozij o Barletu in prispevki so bili objavljeni v Sveti Cecili-
ji 89, št. 3–4 (2019); 90, št. 1–2 (2020); in 91, št. 1–2 in 3–4 (2021).
12 Glej S. Razum, »Pisana ostavština Janka Balèa,« Sveta Cecilija 90, št. 3–4 (2020),
38–48.
13 Če upoštevamo, da je bila Matzova mama Slovenka (v službi v Zagrebu), oče pa
Avstrijec, bi Matzovo hrvaško narodnost teoretično lahko postavili pod vprašaj.
Bilo pa je ravno obratno – Matz se je namreč deklariral kot in bil goreč Hrvat ter
se je boril za hrvaško kulturno neodvisnost.
53
