Page 62 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 62
ip Ipavec in njegov svet
eden najzgodnejših, Otmar Hoisel,22 s katerim se je seznanil v celjski višji
gimnaziji, je napisal nekrolog za Narod. Seveda pa je bilo treba tekst pred
objavo prevesti, saj je bil avtor hudo nemškonacionalno usmerjen. Svoje
politično stališče je demonstriral celo s prestopom v evangeličansko vero,
kar je bilo ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko je bilo gibanje Los von
Rom zelo vplivno, povezano s priseganjem na (pan)germanizem.
Nekoliko nenavadno je, da se za pisanje nekrologa ni odločil nobeden
Ipavčevih slovenskih prijateljev – denimo gimnazijski sošolec Fran Vidic
ali zdravniški in skladateljski kolega Anton Schwab –, vendar bi utegni-
la prav tedaj biti zaposlena s čim drugim. Oba sta bila ugledna državljana
nove srbsko-hrvaško-slovenske kraljevine in sta kot taka imela kup dolž-
nosti pri njeni stabilizaciji ...
Opomba, ki jo je Hoislovemu tekstu dodal prevajalec, dokazuje, da je
tekst poslovenil poznavalec domače gledališke scene, saj se je dodatek na-
našal na prizadevanja za uprizoritev Ipavčeve Princese Vrtoglavke v ljub
ljanski operno-baletni hiši leta 1919. Lahko bi šlo za Radovana Brenčiča
ali Frana Mohoriča, ki sta bila dobro seznanjena tudi s skladateljevim
opusom. Oba sta si prizadevala, da bi njegov opus perfectum zaživel na te-
atrskih deskah – prvi se je trudil svetovati pri predelavi libreta,23 drugi pa
je leta 1934 »zakleto« opero uvrstil v repertoarni načrt mariborskega gle-
dališča24 –, vendar pa nista izhajala ne iz glasbenih ne iz zdravniških kro-
gov in si nemara zato nista drznila prijeti za pero. Nekrologi so praviloma
pač kolikor mogoče celovite biografske miniature ...
Hoisel se s svojim nekrologom Slovencem ni razkril samo kot obču-
dovalec umetnosti Josipa Ipavca, temveč tudi kot poznavalec tradicije
22 Otmar Hoisel je bil sin uglednega zdravnika v Celju in Rogaški Slatini, ki je vneto
promoviral zdravstveni dejavnosti prijazne spodnještajerske kraje. Prim. J. Hoi
sel, Cilli und dessen Sannbäder (Dunaj: Wilhelm Braumüller, 1877); J. Hoisel, Der
landschaftliche Kurort Rohitsch-Sauerbrunn in Steiermark: Fünfte gänzlich umge-
arbeitete Auflage (Dunaj in Leipzig: Wilhelm Braumüller, 1904).
23 Fran Mohorič si je z Josipom Ipavcem dopisoval o Princesi Vrtogalvki. Večkrat je
skladatelja tudi obiskal in si prizadeval za poslovenitev besedil njegovih samospe-
vov. Prav tako je bil zaslužen za rešitev glasbene zapuščine Benjamina Ipavca. V
svojih časopisnih prispevkih je uspel ohraniti tudi nekaj drobcev iz njegove ko
respondence.
24 »Iz Maribora,« Slovenski narod, 12. september, 1934, 3. Radovan Brenčič je bil velik
zagovornik glasbe Josipa Ipavca; sam je 27. aprila 1926 dirigentsko vodil predsta-
vo Možička v mariborskem gledališču, ki ga je sicer vodil z veliko zavzetostjo in
požrtvovalnostjo.
62
eden najzgodnejših, Otmar Hoisel,22 s katerim se je seznanil v celjski višji
gimnaziji, je napisal nekrolog za Narod. Seveda pa je bilo treba tekst pred
objavo prevesti, saj je bil avtor hudo nemškonacionalno usmerjen. Svoje
politično stališče je demonstriral celo s prestopom v evangeličansko vero,
kar je bilo ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko je bilo gibanje Los von
Rom zelo vplivno, povezano s priseganjem na (pan)germanizem.
Nekoliko nenavadno je, da se za pisanje nekrologa ni odločil nobeden
Ipavčevih slovenskih prijateljev – denimo gimnazijski sošolec Fran Vidic
ali zdravniški in skladateljski kolega Anton Schwab –, vendar bi utegni-
la prav tedaj biti zaposlena s čim drugim. Oba sta bila ugledna državljana
nove srbsko-hrvaško-slovenske kraljevine in sta kot taka imela kup dolž-
nosti pri njeni stabilizaciji ...
Opomba, ki jo je Hoislovemu tekstu dodal prevajalec, dokazuje, da je
tekst poslovenil poznavalec domače gledališke scene, saj se je dodatek na-
našal na prizadevanja za uprizoritev Ipavčeve Princese Vrtoglavke v ljub
ljanski operno-baletni hiši leta 1919. Lahko bi šlo za Radovana Brenčiča
ali Frana Mohoriča, ki sta bila dobro seznanjena tudi s skladateljevim
opusom. Oba sta si prizadevala, da bi njegov opus perfectum zaživel na te-
atrskih deskah – prvi se je trudil svetovati pri predelavi libreta,23 drugi pa
je leta 1934 »zakleto« opero uvrstil v repertoarni načrt mariborskega gle-
dališča24 –, vendar pa nista izhajala ne iz glasbenih ne iz zdravniških kro-
gov in si nemara zato nista drznila prijeti za pero. Nekrologi so praviloma
pač kolikor mogoče celovite biografske miniature ...
Hoisel se s svojim nekrologom Slovencem ni razkril samo kot obču-
dovalec umetnosti Josipa Ipavca, temveč tudi kot poznavalec tradicije
22 Otmar Hoisel je bil sin uglednega zdravnika v Celju in Rogaški Slatini, ki je vneto
promoviral zdravstveni dejavnosti prijazne spodnještajerske kraje. Prim. J. Hoi
sel, Cilli und dessen Sannbäder (Dunaj: Wilhelm Braumüller, 1877); J. Hoisel, Der
landschaftliche Kurort Rohitsch-Sauerbrunn in Steiermark: Fünfte gänzlich umge-
arbeitete Auflage (Dunaj in Leipzig: Wilhelm Braumüller, 1904).
23 Fran Mohorič si je z Josipom Ipavcem dopisoval o Princesi Vrtogalvki. Večkrat je
skladatelja tudi obiskal in si prizadeval za poslovenitev besedil njegovih samospe-
vov. Prav tako je bil zaslužen za rešitev glasbene zapuščine Benjamina Ipavca. V
svojih časopisnih prispevkih je uspel ohraniti tudi nekaj drobcev iz njegove ko
respondence.
24 »Iz Maribora,« Slovenski narod, 12. september, 1934, 3. Radovan Brenčič je bil velik
zagovornik glasbe Josipa Ipavca; sam je 27. aprila 1926 dirigentsko vodil predsta-
vo Možička v mariborskem gledališču, ki ga je sicer vodil z veliko zavzetostjo in
požrtvovalnostjo.
62
