Page 67 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 67
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka
to pomenilo promocijo Puccinija,39 ki je bil glasbeni emblem novi srbsko-
-hrvaško-slovenski državi sovražne Italije.
Opomba, ki je dopolnjevala Hoislovo pripoved, si je zadala še eno na-
logo: skušala je tudi poudariti napredek ljubljanske operne scene v primer-
javi s sezonami pred njeno začasno razpustitvijo. Lažja glasbeno-scenska
dela, ki so nekoč polnila blagajno, naj ji sploh ne bi bila več potrebna. A
kopanje groba opereti, ki navsezadnje sploh ni moglo zadevati Princese
Vrtoglavke v končni verziji, je bilo preuranjeno, saj se je lahkokrila muza
kmalu zmagoslavno vrnila v ljubljanski hram boginje Talije. Šele revolu-
cionarna stvarnost po letu 1945 jo je začasno upokojila, vendar je potem
življenje stvari postavilo na svoje mesto. Kvaliteta je mogoča tudi v opere-
ti. Uspeh pa je zaradi dobro preračunane kombinacije živahnosti, smeha
in sentimenta skorajda zajamčen.40 Pred drugo svetovno vojno je opereta
postala že kar redna gostja celo v eni od osrednjih glasbenih scen na sve-
tu – tisti ob dunajski Ringstraße. Franz Lehár je svojo zadnjo karto, leta
1934 krščeno »glasbeno komedijo« Giuditta, izigral prav tam.41
V vsakem kulturnem okolju pa je pomembna tudi domača ustvar-
jalnost, ki je najbolj nedvomen pokazatelj njegove ravni. Opomba k
Hoislovemu nekrologu je bila melanholično opozorilo na to ob konkret-
nem primeru, ki je dokazoval, da je med Slovenci drugače. Tudi po vzpo-
stavitve skupne narodne države s Hrvati in Srbi se domačim ustvarjalcem
gledališka vrata niso odprla na stežaj. Zlasti Ljubljana je hotela dokaza-
ti, da je na tekočem z modnimi trendi – vendar je o tem lahko prepričeva-
la zgolj samo sebe. Šele čez čas je – v operni reprodukciji pod ravnateljsko
taktirko Mirka Poliča – našla tvorno ravnotežje med domom in svetom
ter med tradicijo in inovacijo.
Informacijsko nenavadno bogata podčrtna dopolnitev Hoislovega
zapisa v Slovenskem narodu je bila takale:
[Josip Ipavec] je l. 1919. poslal svojo »Princeso Vrtoglavko« tudi in-
tendanci ljubljanskega narodnega gledališča z željo, naj bi se upri-
zorila. Ker pa je končno tudi za naše gledališče nastopila doba, ko
39 Da je bil Puccini več kot navadna kulturnoizvozna »znamka«, pričuje dejstvo, da
opere Madame Butterfly Slovenci v Trstu niso mogli uprizoriti, ker jim je to onemo-
gočil milanski založnik Ricordi, ki je razpolagal z avtorskimi pravicami. Seveda pa
takšno ravnanje ni imelo neposredne zveze s samim skladateljem, ki se med prvo
svetovno vojno ni vdal nebrzdanemu sovraštvu do Nemčije in njenih zaveznic.
40 K. Honolka, Svetovna zgodovina glasbe (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983), 560,
561.
41 Honolka, Svetovna zgodovina glasbe, 560.
67
to pomenilo promocijo Puccinija,39 ki je bil glasbeni emblem novi srbsko-
-hrvaško-slovenski državi sovražne Italije.
Opomba, ki je dopolnjevala Hoislovo pripoved, si je zadala še eno na-
logo: skušala je tudi poudariti napredek ljubljanske operne scene v primer-
javi s sezonami pred njeno začasno razpustitvijo. Lažja glasbeno-scenska
dela, ki so nekoč polnila blagajno, naj ji sploh ne bi bila več potrebna. A
kopanje groba opereti, ki navsezadnje sploh ni moglo zadevati Princese
Vrtoglavke v končni verziji, je bilo preuranjeno, saj se je lahkokrila muza
kmalu zmagoslavno vrnila v ljubljanski hram boginje Talije. Šele revolu-
cionarna stvarnost po letu 1945 jo je začasno upokojila, vendar je potem
življenje stvari postavilo na svoje mesto. Kvaliteta je mogoča tudi v opere-
ti. Uspeh pa je zaradi dobro preračunane kombinacije živahnosti, smeha
in sentimenta skorajda zajamčen.40 Pred drugo svetovno vojno je opereta
postala že kar redna gostja celo v eni od osrednjih glasbenih scen na sve-
tu – tisti ob dunajski Ringstraße. Franz Lehár je svojo zadnjo karto, leta
1934 krščeno »glasbeno komedijo« Giuditta, izigral prav tam.41
V vsakem kulturnem okolju pa je pomembna tudi domača ustvar-
jalnost, ki je najbolj nedvomen pokazatelj njegove ravni. Opomba k
Hoislovemu nekrologu je bila melanholično opozorilo na to ob konkret-
nem primeru, ki je dokazoval, da je med Slovenci drugače. Tudi po vzpo-
stavitve skupne narodne države s Hrvati in Srbi se domačim ustvarjalcem
gledališka vrata niso odprla na stežaj. Zlasti Ljubljana je hotela dokaza-
ti, da je na tekočem z modnimi trendi – vendar je o tem lahko prepričeva-
la zgolj samo sebe. Šele čez čas je – v operni reprodukciji pod ravnateljsko
taktirko Mirka Poliča – našla tvorno ravnotežje med domom in svetom
ter med tradicijo in inovacijo.
Informacijsko nenavadno bogata podčrtna dopolnitev Hoislovega
zapisa v Slovenskem narodu je bila takale:
[Josip Ipavec] je l. 1919. poslal svojo »Princeso Vrtoglavko« tudi in-
tendanci ljubljanskega narodnega gledališča z željo, naj bi se upri-
zorila. Ker pa je končno tudi za naše gledališče nastopila doba, ko
39 Da je bil Puccini več kot navadna kulturnoizvozna »znamka«, pričuje dejstvo, da
opere Madame Butterfly Slovenci v Trstu niso mogli uprizoriti, ker jim je to onemo-
gočil milanski založnik Ricordi, ki je razpolagal z avtorskimi pravicami. Seveda pa
takšno ravnanje ni imelo neposredne zveze s samim skladateljem, ki se med prvo
svetovno vojno ni vdal nebrzdanemu sovraštvu do Nemčije in njenih zaveznic.
40 K. Honolka, Svetovna zgodovina glasbe (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983), 560,
561.
41 Honolka, Svetovna zgodovina glasbe, 560.
67
