Page 66 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 66
ip Ipavec in njegov svet
se je v standardni operni repertoar tudi sam uvrstil v tem strašnem ča-
su.35 Hoisel je bil nemara tako zelo (pan)germansko usmerjen, da se mu
Čehi niso zdeli pomembni ... Veliko je bilo že to, da je opazil – čeprav le
na ravni stereotipa – slovansko otožnost. Težko si je predstavljati, da ga
Ipavec o svojih prizadevanjih za uprizoritev Princese Vrtoglavke ne bi ob-
veščal, saj si je skladatelj dopisoval celo z Lulekom v novem svetu. In du-
najska operetna – natančneje: libretistična – industrija ga je pustila na
cedilu!36 Ipavcu bi po začasnem zaprtju ljubljanskega gledališča leta 191337
zares učinkovito lahko pomagali le Čehi, ki so imeli dobro razvito glasbe-
no sceno. Njihova domovina je v klasicistični epohi po pravici slovela kot
konservatorij Evrope.
Za informacijsko izčrpnost Hoislovega teksta zavzeti prevajalec je
dodal že prej omenjeno opombo, ki je tematizirala neuspešne napore za
izvedbo tedaj še skoraj deviške partiture Princese Vrtoglavke leta 1919.38
Ni pa pri tem šlo zgolj za tožbo o posamičnem primeru, temveč tudi za
splošno opozorilo na vse očitnejše dejstvo, da v ljubljanskem Narodnem
g ledališču tedaj ni bilo večjega posluha za domača dela. Krmar njegove
glasbene scene Friderik Rukavina, ki se je za dirigentski poklic izmojstril
pri Ivanu pl. Zajcu in v milanski operni Meki, svoje znanje pa je s pra-
kso prekalil v tretjem največjem gledališču habsburške monarhije – v ga-
licijski prestolnici Lvov/Lviv –, je prisegal na scensko učinkovite operne
predstave. In na znana imena, ki so mesmerizirala publiko. Pa čeprav je
35 Svetovna slava Leoša Janáčka se je začela z dunajsko uprizoritvijo opere Její
pastorkyňa (Jenůfa) februarja 1918.
36 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. avgust, 1928, 26.
Značilno je Hoisel opero svojega pokojnega prijatelja označeval po naslovu libre-
ta – kot Prinzessin Tollkopf. Končna varianta Ipavčevega dela pa se tako na ravni
vrste kot v imenski »deklaraciji« loči od teksta. Ne sicer radikalno, a vendarle opa-
zno: gre za operno igro v starem številčnem slogu z naslovom Prinzess Tollkopf.
Zato tudi ni čudno, da se skladatelj ni povsod držal libretistične predloge Mare pl.
Berksove. V tretjem dejanju je tako Filouju namenil nekaj not, pod katerimi bese-
dilo sploh ni vpisano. Očitno je že pri komponiranju zadnjih točk svoje opere mis-
lil na dopolnitev ali predelavo teksta. V tipkopisni verziji libreta, ki se hrani v ljub
ljanski NUK, je značilno predviden prostor za navedbo imena avtorja, čigar pero
bo delo spravilo v uprizorljivo stanje.
37 V stavbo Deželnega gledališča se je potem vselil Kino Central. Šele leta 1918 je slo-
venska izpostava boginje Talije v kranjski metropoli spet zavzela sebi namenjene
prostore.
38 Dotlej so bili izvedeni le štirje odlomki iz opere: v prirejeni obliki Pesem o urici, v iz-
virni pa Pravljica ter Predigra k drugemu dejanju in njegov Finale.
66
se je v standardni operni repertoar tudi sam uvrstil v tem strašnem ča-
su.35 Hoisel je bil nemara tako zelo (pan)germansko usmerjen, da se mu
Čehi niso zdeli pomembni ... Veliko je bilo že to, da je opazil – čeprav le
na ravni stereotipa – slovansko otožnost. Težko si je predstavljati, da ga
Ipavec o svojih prizadevanjih za uprizoritev Princese Vrtoglavke ne bi ob-
veščal, saj si je skladatelj dopisoval celo z Lulekom v novem svetu. In du-
najska operetna – natančneje: libretistična – industrija ga je pustila na
cedilu!36 Ipavcu bi po začasnem zaprtju ljubljanskega gledališča leta 191337
zares učinkovito lahko pomagali le Čehi, ki so imeli dobro razvito glasbe-
no sceno. Njihova domovina je v klasicistični epohi po pravici slovela kot
konservatorij Evrope.
Za informacijsko izčrpnost Hoislovega teksta zavzeti prevajalec je
dodal že prej omenjeno opombo, ki je tematizirala neuspešne napore za
izvedbo tedaj še skoraj deviške partiture Princese Vrtoglavke leta 1919.38
Ni pa pri tem šlo zgolj za tožbo o posamičnem primeru, temveč tudi za
splošno opozorilo na vse očitnejše dejstvo, da v ljubljanskem Narodnem
g ledališču tedaj ni bilo večjega posluha za domača dela. Krmar njegove
glasbene scene Friderik Rukavina, ki se je za dirigentski poklic izmojstril
pri Ivanu pl. Zajcu in v milanski operni Meki, svoje znanje pa je s pra-
kso prekalil v tretjem največjem gledališču habsburške monarhije – v ga-
licijski prestolnici Lvov/Lviv –, je prisegal na scensko učinkovite operne
predstave. In na znana imena, ki so mesmerizirala publiko. Pa čeprav je
35 Svetovna slava Leoša Janáčka se je začela z dunajsko uprizoritvijo opere Její
pastorkyňa (Jenůfa) februarja 1918.
36 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. avgust, 1928, 26.
Značilno je Hoisel opero svojega pokojnega prijatelja označeval po naslovu libre-
ta – kot Prinzessin Tollkopf. Končna varianta Ipavčevega dela pa se tako na ravni
vrste kot v imenski »deklaraciji« loči od teksta. Ne sicer radikalno, a vendarle opa-
zno: gre za operno igro v starem številčnem slogu z naslovom Prinzess Tollkopf.
Zato tudi ni čudno, da se skladatelj ni povsod držal libretistične predloge Mare pl.
Berksove. V tretjem dejanju je tako Filouju namenil nekaj not, pod katerimi bese-
dilo sploh ni vpisano. Očitno je že pri komponiranju zadnjih točk svoje opere mis-
lil na dopolnitev ali predelavo teksta. V tipkopisni verziji libreta, ki se hrani v ljub
ljanski NUK, je značilno predviden prostor za navedbo imena avtorja, čigar pero
bo delo spravilo v uprizorljivo stanje.
37 V stavbo Deželnega gledališča se je potem vselil Kino Central. Šele leta 1918 je slo-
venska izpostava boginje Talije v kranjski metropoli spet zavzela sebi namenjene
prostore.
38 Dotlej so bili izvedeni le štirje odlomki iz opere: v prirejeni obliki Pesem o urici, v iz-
virni pa Pravljica ter Predigra k drugemu dejanju in njegov Finale.
66
