Page 65 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 65
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka
Že pred približno 12 leti je začel Josip Ipavic bolehati; bolehanje se mu
je stopnjevalo v težko hiranje, iz katerega ga je smrt rešila dne 8. fe-
bruarja t. l. Vse življenje se je moral boriti in dopolnil ni niti 48. leta.
Življenjske stiske so mu preprečile tudi zaokroženo muzikalno izomi-
ko. Pač je študiral na Dunaju pri Zemlinskem, v obče pa je bil samo-
uk, kakor nekdaj Chopin, s katerim je imel skupno tudi še kaj dru-
gega, kakor neizčrpno bogastvo domislekov ter naglašanje slovanske
bolesti (»Žala«), ki je rdeča nit velikega števila njegovih skladb, čeprav
je bil sicer vesele nravi.
Njegova glasba ni imela profesorskega značaja, zato so jo zastopniki
tega kroga tudi z molkom morili ali vsaj jo bagatelizirali. Toda bil ni
le velik talent, nego pristen, topel genij neizmernega bogastva, pred
vsem genij jugoslovenske glasbe. Poslej odločaj narod, ne kasta! Čujte
me, Jugosloveni! Ako že niste vzpodbujali živega, kakor bi bilo pri-
merno njegovi pomembnosti, spomnite se vsaj mrtvega! Spomnite
se njegovih otrok, uprizarjajte njegova dela, založite jih končno ter
odplačajte tako svoj veliki dolg! Zakaj nekdaj ga bodo prištevali med
Vaše največje in najplemenitejše!
In Ti, dragi prijatelj, bodi pozdravljen zdaj in v večnosti. Če Ti že na
zemlji ne morem biti nič več, se hočem boriti za Tvoj večni del dotlej,
da naju smrt zopet združi.31
Nekrolog je kljub kratkosti pomembno dopolnil Barletovo predstavi-
tev Josipa Ipavca v Domu in svetu leta 1909. Značilno pa se zdi, da Hoisel
ni omenjal zelo pomembnih skladateljevih povezav z velikimi češkimi
ustvarjalci, zlasti z Oskarjem Nedbalom in Leošem Janáčkom. Prvi – si-
cer dirigent Orkestra dunajskih glasbenih umetnikov32 – je Princesi Vrtoglavki
dal žanrsko oznako komična operna igra v starem številčnem slogu,33 drugi
pa se je leta 1914 zavzemal za njeno uprizoritev v Brnu.34 Če bi bil že tedaj
svetovno znan, bi gotovo uspel – kljub izbruhu velike vojne. Navsezadnje
31 O. Hoisel, »Dr. Josip Ipavic,« Slovenski narod, 1. april, 1929, 1.
32 Orkester dunajskih glasbenih umetnikov je bil osnovan leta 1907; kljub velikemu
ugledu prestolniških filharmonikov se je hitro uveljavil in leta 1913 kot prvi izve-
del Schönbergov »oratorij« Pesmi z gradu Gurre.
33 Tako je poročal Josip Ipavec proslavljenemu dunajskemu libretistu Richardu Bat-
ki v pismu 18. oktobra 1911. Dokument sem s pomočjo Feliksa J. Bistra odkupil na
Dunaju in ga skupaj s še petimi drugimi podaril Narodni in univerzitetni knjižnici
v Ljubljani.
34 Pri Leošu Janáčku je za Ipavca posredoval Emerik Beran, ki je služboval v Maribo-
ru. Bil je eden najboljših učencev brnskega mojstra in zelo kolegialen do svojih slo-
venskih vrstnikov, v katerih kulturo je sčasoma vstopil.
65
Že pred približno 12 leti je začel Josip Ipavic bolehati; bolehanje se mu
je stopnjevalo v težko hiranje, iz katerega ga je smrt rešila dne 8. fe-
bruarja t. l. Vse življenje se je moral boriti in dopolnil ni niti 48. leta.
Življenjske stiske so mu preprečile tudi zaokroženo muzikalno izomi-
ko. Pač je študiral na Dunaju pri Zemlinskem, v obče pa je bil samo-
uk, kakor nekdaj Chopin, s katerim je imel skupno tudi še kaj dru-
gega, kakor neizčrpno bogastvo domislekov ter naglašanje slovanske
bolesti (»Žala«), ki je rdeča nit velikega števila njegovih skladb, čeprav
je bil sicer vesele nravi.
Njegova glasba ni imela profesorskega značaja, zato so jo zastopniki
tega kroga tudi z molkom morili ali vsaj jo bagatelizirali. Toda bil ni
le velik talent, nego pristen, topel genij neizmernega bogastva, pred
vsem genij jugoslovenske glasbe. Poslej odločaj narod, ne kasta! Čujte
me, Jugosloveni! Ako že niste vzpodbujali živega, kakor bi bilo pri-
merno njegovi pomembnosti, spomnite se vsaj mrtvega! Spomnite
se njegovih otrok, uprizarjajte njegova dela, založite jih končno ter
odplačajte tako svoj veliki dolg! Zakaj nekdaj ga bodo prištevali med
Vaše največje in najplemenitejše!
In Ti, dragi prijatelj, bodi pozdravljen zdaj in v večnosti. Če Ti že na
zemlji ne morem biti nič več, se hočem boriti za Tvoj večni del dotlej,
da naju smrt zopet združi.31
Nekrolog je kljub kratkosti pomembno dopolnil Barletovo predstavi-
tev Josipa Ipavca v Domu in svetu leta 1909. Značilno pa se zdi, da Hoisel
ni omenjal zelo pomembnih skladateljevih povezav z velikimi češkimi
ustvarjalci, zlasti z Oskarjem Nedbalom in Leošem Janáčkom. Prvi – si-
cer dirigent Orkestra dunajskih glasbenih umetnikov32 – je Princesi Vrtoglavki
dal žanrsko oznako komična operna igra v starem številčnem slogu,33 drugi
pa se je leta 1914 zavzemal za njeno uprizoritev v Brnu.34 Če bi bil že tedaj
svetovno znan, bi gotovo uspel – kljub izbruhu velike vojne. Navsezadnje
31 O. Hoisel, »Dr. Josip Ipavic,« Slovenski narod, 1. april, 1929, 1.
32 Orkester dunajskih glasbenih umetnikov je bil osnovan leta 1907; kljub velikemu
ugledu prestolniških filharmonikov se je hitro uveljavil in leta 1913 kot prvi izve-
del Schönbergov »oratorij« Pesmi z gradu Gurre.
33 Tako je poročal Josip Ipavec proslavljenemu dunajskemu libretistu Richardu Bat-
ki v pismu 18. oktobra 1911. Dokument sem s pomočjo Feliksa J. Bistra odkupil na
Dunaju in ga skupaj s še petimi drugimi podaril Narodni in univerzitetni knjižnici
v Ljubljani.
34 Pri Leošu Janáčku je za Ipavca posredoval Emerik Beran, ki je služboval v Maribo-
ru. Bil je eden najboljših učencev brnskega mojstra in zelo kolegialen do svojih slo-
venskih vrstnikov, v katerih kulturo je sčasoma vstopil.
65
