Page 57 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 57
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka
Naslednjega dne so se skladateljevi sorodniki in nekdanji prijatelji
ter vsakodnevni obiskovalci služb Božjih v Sv. Juriju ob pol osmih zjutraj
udeležili še maše zadušnice. Potem pa se dolgo ni zgodilo nič. O skladatel
jevem življenju so pričevala samo dela, ki so se tu in tam izvajala. Šlo je
predvsem za zborovske skladbe in Možička, ki ga je po klavirski verziji na
novo instrumentiral Viktor Parma.6 Tedaj so mnogi mislili, da je izvirna
partitura po zmagoslavni tržaški premieri ostala v Narodnem domu, kjer
naj bi 13. julija 1920 v uničujočem požaru, ki so ga zanetili fašisti pod vod-
stvom Francesca Giunte, zgorela.7
Po precej dolgem času je Josip Ipavec dobil tudi nagrobni napis. Leta
1928, ko je njegov stanovski in umetniški kolega Anton Schwab beležil
svoje spomine nanj ter na njegovega očeta Gustava in strica Benjamina,
ga še ni bilo.8 Skladateljeva vdova je pač živela v skromnih razmerah, dru-
gim članom rodbine pa se ni zdelo primerno, da bi sami poskrbeli zanj. So
pa – zlasti Benjamin Ipavec, ki je v svojem mariborskem sanatoriju hra-
nil večino rokopisov bratovih kompozicij9 – po svojih najboljših močeh
prvo svetovno vojno uspešno deloval mešani zbor, a je potem svetovna kataklizma
razpršila in zredčila njegove glasove.
6 Viktor Parma in drugi instrumentatorji Možička so kulturnozgodovinsko izjemno
pomembno skladbo namenili velikemu orkestru. V njihovih verzijah se je izgubil
vtis improviziranosti iz originalne Ipavčeve orkestrske partiture, ki je korespon-
diral s klasično zgodbo commedie dell‘arte.
7 Ta večkrat zapisana misel pa ni mogla biti verjetna, saj je bil Možiček po tržaški pre-
mieri leta 1910 uprizorjen še v Ljubljani, Mariboru in Celju. V tej razpravi se nasla-
njam na svoje predhodne raziskave in objave; podatki o virih, na katere se opira
pričujoča pripoved, se najdejo v moji monografiji o Ipavcih, ki je izšla v letih 2001
in 2002 pri založbi ZRC v Ljubljani.
8 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. oktober, 1928, 38.
9 Pot glavnega dela zapuščine se da rekonstruirati vsaj v glavnih potezah. Večino
partitur, zlasti orkestrsko verzijo Možička in kompozicijsko knjigo Princese Vrto-
glavke, je hranil Benjamin Ipavec v Mariboru. Po njegovi smrti je za ta del opusa
skrbel skladateljev starejši sin Jože, ki je bil glavni scenski slikar Hrvaškega naro-
dnega gledališča. Od tam je potem prišla partitura Možička v Šentjur in preko po-
oblaščenega posrednika v ljubljansko NUK. Princesa Vrtoglavka je imela zaplete-
nejšo pot, saj so obstajali tudi čistopis opere, parti za posamezne instrumente in
klavirski izvleček. To troje je hranila vdova Berta v Šentjurju. Po letu 1960 si je
vse gradivo za izvedbo opere izposodila RTV Ljubljana – vključno s kompozicijsko
knjigo, ki jo je Jože Ipavec prinesel iz Zagreba. Po letu 1990 sem s pooblastilom
slednjega obe orkestrski verziji opere in parte dvignil; izročil mi jih je Jani Golob.
Prinesel sem jih v Šentjur k Jožetu Ipavcu; ta mi je v zahvalo pustil čistopis parti-
ture, saj sem imel namen delo spraviti na oder. Z mojim posredovanjem je večino
ostalega gradiva od Jožeta Ipavca odkupila NUK. Dokumente in partiture, ki jih je
skladateljev sin izročil meni, sem podaril Zgodovinskemu arhivu Celje. Tam so v
okviru moje predpuščine sedaj prosto dostopno raziskovalcem in izvajalcem.
57
Naslednjega dne so se skladateljevi sorodniki in nekdanji prijatelji
ter vsakodnevni obiskovalci služb Božjih v Sv. Juriju ob pol osmih zjutraj
udeležili še maše zadušnice. Potem pa se dolgo ni zgodilo nič. O skladatel
jevem življenju so pričevala samo dela, ki so se tu in tam izvajala. Šlo je
predvsem za zborovske skladbe in Možička, ki ga je po klavirski verziji na
novo instrumentiral Viktor Parma.6 Tedaj so mnogi mislili, da je izvirna
partitura po zmagoslavni tržaški premieri ostala v Narodnem domu, kjer
naj bi 13. julija 1920 v uničujočem požaru, ki so ga zanetili fašisti pod vod-
stvom Francesca Giunte, zgorela.7
Po precej dolgem času je Josip Ipavec dobil tudi nagrobni napis. Leta
1928, ko je njegov stanovski in umetniški kolega Anton Schwab beležil
svoje spomine nanj ter na njegovega očeta Gustava in strica Benjamina,
ga še ni bilo.8 Skladateljeva vdova je pač živela v skromnih razmerah, dru-
gim članom rodbine pa se ni zdelo primerno, da bi sami poskrbeli zanj. So
pa – zlasti Benjamin Ipavec, ki je v svojem mariborskem sanatoriju hra-
nil večino rokopisov bratovih kompozicij9 – po svojih najboljših močeh
prvo svetovno vojno uspešno deloval mešani zbor, a je potem svetovna kataklizma
razpršila in zredčila njegove glasove.
6 Viktor Parma in drugi instrumentatorji Možička so kulturnozgodovinsko izjemno
pomembno skladbo namenili velikemu orkestru. V njihovih verzijah se je izgubil
vtis improviziranosti iz originalne Ipavčeve orkestrske partiture, ki je korespon-
diral s klasično zgodbo commedie dell‘arte.
7 Ta večkrat zapisana misel pa ni mogla biti verjetna, saj je bil Možiček po tržaški pre-
mieri leta 1910 uprizorjen še v Ljubljani, Mariboru in Celju. V tej razpravi se nasla-
njam na svoje predhodne raziskave in objave; podatki o virih, na katere se opira
pričujoča pripoved, se najdejo v moji monografiji o Ipavcih, ki je izšla v letih 2001
in 2002 pri založbi ZRC v Ljubljani.
8 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. oktober, 1928, 38.
9 Pot glavnega dela zapuščine se da rekonstruirati vsaj v glavnih potezah. Večino
partitur, zlasti orkestrsko verzijo Možička in kompozicijsko knjigo Princese Vrto-
glavke, je hranil Benjamin Ipavec v Mariboru. Po njegovi smrti je za ta del opusa
skrbel skladateljev starejši sin Jože, ki je bil glavni scenski slikar Hrvaškega naro-
dnega gledališča. Od tam je potem prišla partitura Možička v Šentjur in preko po-
oblaščenega posrednika v ljubljansko NUK. Princesa Vrtoglavka je imela zaplete-
nejšo pot, saj so obstajali tudi čistopis opere, parti za posamezne instrumente in
klavirski izvleček. To troje je hranila vdova Berta v Šentjurju. Po letu 1960 si je
vse gradivo za izvedbo opere izposodila RTV Ljubljana – vključno s kompozicijsko
knjigo, ki jo je Jože Ipavec prinesel iz Zagreba. Po letu 1990 sem s pooblastilom
slednjega obe orkestrski verziji opere in parte dvignil; izročil mi jih je Jani Golob.
Prinesel sem jih v Šentjur k Jožetu Ipavcu; ta mi je v zahvalo pustil čistopis parti-
ture, saj sem imel namen delo spraviti na oder. Z mojim posredovanjem je večino
ostalega gradiva od Jožeta Ipavca odkupila NUK. Dokumente in partiture, ki jih je
skladateljev sin izročil meni, sem podaril Zgodovinskemu arhivu Celje. Tam so v
okviru moje predpuščine sedaj prosto dostopno raziskovalcem in izvajalcem.
57
