Page 68 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 68
ip Ipavec in njegov svet
mu operete ni treba več gojiti ter je zato opereta, ki je bila ves čas
le potrebno zlo našega repertoarja, povsem izginila z repertoarja, se
»Princesa Vrtoglavka« ni več uprizorila. Vzlic načelnemu stališču, ki
ga je zavzela naša intendanca proti nadaljni gojitvi operete, pa bi se
bila »Princesa Vrtoglavka« izjemoma kot delo domačega skladatelja
morda vendar le še spravila na oder, če bi ne bilo operetno besedilo –
uprav nemogoče. Zaradi tega besedila ni mogel pokojnik prav nikjer
doseči uprizoritve, dasi je poskušal na različnih gledališčih. Tako je
postalo besedilo usodno tudi »Vrtoglavki«, kakor že marsikateremu
dramat[ičnemu] glasbenemu delu.42
Žalovalci so leta 1921 povedali marsikaj zanimivega. Vendar še zda-
leč ne vsega. Zato ni presenetljivo, da se je o Josipu Ipavcu čez čas zde-
lo potrebno spregovoriti tudi Antonu Schwabu. Njegov zapis skladatelju,
očetu Gustavu in stricu Benjaminu je bil ob že omenjenem Barletovem
dolgo časa najizčrpnejše poročilo o glasbeni dinastiji iz Svetega Jurija ob
Južni železnici. V svojem tekstu je proslavljeni celjski (zobo)zdravnik na-
nizal osebne spomine na tiste pripadnike Ipavčevega rodu, ki jih je naj-
bolje poznal tako zaradi svojega poklica kot zaradi zavzetosti za glasbo.
S svojimi pogledi in ocenami je tudi močno vplival na občo zavest o njih.
Čisto mogoče je, da Alojzu Ipavcu in članicam Graškega oziroma Prvega
avstrijskega damskega kvarteta v spominu Slovencev ni bila posvečena
resnejša pozornost prav zaradi tega, ker jih ni bilo na Schwabovi sliki rod-
bine. Zamenjevanj pričevanj oziroma spominov z zgodovino je v alpsko-
-jadranskem prostoru tudi sicer pogosto ...
Schwab, ki je bil v glasbi neformalni – deloma celo dopisni – učenec
Josipovega strica Benjamina, je imel do svojega mentorja poseben odnos.
To je povsem razumljivo: nemajhna priznanja, ki jih je dosegel kot sklada-
telj, je dolgoval tudi mojstru, čigar nasveti so mu pomagali k obvladovan
ju kompozicijske tehnike. In Benjaminov poziv, da se vokalnega stavka
uči pri Mendelssohnu, je bil zlata vreden. Bil je malce konservativen, ven-
dar je kvaliteten pouk vedno do neke mere tak. Treba se je pač naučiti zla-
tih, v stoletjih preizkušenih pravil, kajti kadar učeči se ustvarjalec ne ve
za boljšo ekspresivistično-komunikacijsko možnost od že preizkušene, je
bolje, da se drži slednje, kakor pa da zaupa svojemu diletantizmu. Le red-
kokateri je namreč zares genialen.
42 Opomba prevajalca k nekrološkemu članku O. Hoisla z naslovom »Dr. Josip Ipa-
vic,« Slovenski narod, 1. april, 1929, 1. Tudi pisec tega teksta je Princeso Vrtoglavko
štel za opereto – kakor ljubljanska intendanca.
68
mu operete ni treba več gojiti ter je zato opereta, ki je bila ves čas
le potrebno zlo našega repertoarja, povsem izginila z repertoarja, se
»Princesa Vrtoglavka« ni več uprizorila. Vzlic načelnemu stališču, ki
ga je zavzela naša intendanca proti nadaljni gojitvi operete, pa bi se
bila »Princesa Vrtoglavka« izjemoma kot delo domačega skladatelja
morda vendar le še spravila na oder, če bi ne bilo operetno besedilo –
uprav nemogoče. Zaradi tega besedila ni mogel pokojnik prav nikjer
doseči uprizoritve, dasi je poskušal na različnih gledališčih. Tako je
postalo besedilo usodno tudi »Vrtoglavki«, kakor že marsikateremu
dramat[ičnemu] glasbenemu delu.42
Žalovalci so leta 1921 povedali marsikaj zanimivega. Vendar še zda-
leč ne vsega. Zato ni presenetljivo, da se je o Josipu Ipavcu čez čas zde-
lo potrebno spregovoriti tudi Antonu Schwabu. Njegov zapis skladatelju,
očetu Gustavu in stricu Benjaminu je bil ob že omenjenem Barletovem
dolgo časa najizčrpnejše poročilo o glasbeni dinastiji iz Svetega Jurija ob
Južni železnici. V svojem tekstu je proslavljeni celjski (zobo)zdravnik na-
nizal osebne spomine na tiste pripadnike Ipavčevega rodu, ki jih je naj-
bolje poznal tako zaradi svojega poklica kot zaradi zavzetosti za glasbo.
S svojimi pogledi in ocenami je tudi močno vplival na občo zavest o njih.
Čisto mogoče je, da Alojzu Ipavcu in članicam Graškega oziroma Prvega
avstrijskega damskega kvarteta v spominu Slovencev ni bila posvečena
resnejša pozornost prav zaradi tega, ker jih ni bilo na Schwabovi sliki rod-
bine. Zamenjevanj pričevanj oziroma spominov z zgodovino je v alpsko-
-jadranskem prostoru tudi sicer pogosto ...
Schwab, ki je bil v glasbi neformalni – deloma celo dopisni – učenec
Josipovega strica Benjamina, je imel do svojega mentorja poseben odnos.
To je povsem razumljivo: nemajhna priznanja, ki jih je dosegel kot sklada-
telj, je dolgoval tudi mojstru, čigar nasveti so mu pomagali k obvladovan
ju kompozicijske tehnike. In Benjaminov poziv, da se vokalnega stavka
uči pri Mendelssohnu, je bil zlata vreden. Bil je malce konservativen, ven-
dar je kvaliteten pouk vedno do neke mere tak. Treba se je pač naučiti zla-
tih, v stoletjih preizkušenih pravil, kajti kadar učeči se ustvarjalec ne ve
za boljšo ekspresivistično-komunikacijsko možnost od že preizkušene, je
bolje, da se drži slednje, kakor pa da zaupa svojemu diletantizmu. Le red-
kokateri je namreč zares genialen.
42 Opomba prevajalca k nekrološkemu članku O. Hoisla z naslovom »Dr. Josip Ipa-
vic,« Slovenski narod, 1. april, 1929, 1. Tudi pisec tega teksta je Princeso Vrtoglavko
štel za opereto – kakor ljubljanska intendanca.
68
