Page 194 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 194
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
Na mojo pojavnost, na zunanji izgled, na domnevno »očitno drugačnost«
se niso zares navadili nikjer v zunanjem svetu, torej v svetu izven družine.
Začetni grobi opomniki šolskega sistema so se v različnih oblikah nadalje-
vali tudi kasneje. Nanje ni bila imuna ne vrstniška klientela, ne slovenska
medicina, ne slovenska univerza, ne kakšen drugi formativen sistem. Ne-
mara edino področje udejstvovanja, ki je brez ugovorov partikularno asi-
stiralo moji transdrugačnosti v družbi, je bilo področje mode. Po dvajsetih
letih sekundarnih socializacijskih, institucionalnih in psevdoinstitucional-
nih indoktrinarnih poskusov, da se me spravi v »pravi predal«, so posta-
la oblačila tista, ki so naredila moj nemi »izstop iz klozeta«. Brez pompa.
Brez besed. Oblačenje je bilo v službi tihega, a vztrajnega manifesta moje
transdrugačnosti. Ne govorim o kakšnem modnem ekshibicionizmu v slo-
gu instantnega oblačilnega ekscesa. Govorim o modnem eksistencializmu
v obliki trajne družbene kože, če naj se poslužim v modnih študijih pri-
ljubljene metafore ameriškega antropologa Terencea Turnerja (1980). Gre
za to, da so oblačila lahko priročna sredstva, s pomočjo katerih se da re-
lativno učinkovito upravljati z lastnim sebstvom v medčloveških odnosih;
so način, kako se da notranjost domiselno pretvarjati v zunanjost, ko je to
zaželeno, in z zunanjostjo vešče prikrivati notranjost, ko je to potrebno;
so pravzaprav stalno regulirana in kultivirana rutina, s pomočjo katere se
uveljavljate kot družbeni agens, ne nujno modnega polja, ampak spolnega
polja, telesnega polja, statusnega polja ali polja kakšnih drugih družbenih
zaznamovanosti. Za drobno ilustracijo različnih partikularnih intervencij
v družbeni status moje transdrugačnosti, ki pa se v resnici odvijajo na veli-
ko širšem in bolj sistemskem ozadju družbene klasifikacije in dominacije,
naj navedem le nekaj indikativnih prigod.
Z ostalimi turisti stojim v vrsti za obisk starodavnega bizantinske-
ga samostana Paleokastritsa na Krfu. Ker je peklensko vroče in so
obiskovalci pomanjkljivo oblečeni, na vhodu dva meniha strogo pre-
sojata, kdo je primeren za vstop in kdo ne. Ker je vrsta dolga, imam
čas ugotavljati, na podlagi česa se izvaja distinkcija. Hitro ugotovim,
da je presoja docela spolno stereotipna: vse ženske se morajo pokriti
in preobleči v do tal dolga krila, brez izjeme in ne glede na njihovo
lastno garderobo, moški so vsi primerni, če so oblečeni vsaj v kratke
hlače in kratke majice.
Pridem na vrsto. Prvi menih me z očmi ošvrkne od glave do pet in z
rokami nakaže, da naj stopim na žensko stran, kjer se je treba pre-
obleči.
194
Na mojo pojavnost, na zunanji izgled, na domnevno »očitno drugačnost«
se niso zares navadili nikjer v zunanjem svetu, torej v svetu izven družine.
Začetni grobi opomniki šolskega sistema so se v različnih oblikah nadalje-
vali tudi kasneje. Nanje ni bila imuna ne vrstniška klientela, ne slovenska
medicina, ne slovenska univerza, ne kakšen drugi formativen sistem. Ne-
mara edino področje udejstvovanja, ki je brez ugovorov partikularno asi-
stiralo moji transdrugačnosti v družbi, je bilo področje mode. Po dvajsetih
letih sekundarnih socializacijskih, institucionalnih in psevdoinstitucional-
nih indoktrinarnih poskusov, da se me spravi v »pravi predal«, so posta-
la oblačila tista, ki so naredila moj nemi »izstop iz klozeta«. Brez pompa.
Brez besed. Oblačenje je bilo v službi tihega, a vztrajnega manifesta moje
transdrugačnosti. Ne govorim o kakšnem modnem ekshibicionizmu v slo-
gu instantnega oblačilnega ekscesa. Govorim o modnem eksistencializmu
v obliki trajne družbene kože, če naj se poslužim v modnih študijih pri-
ljubljene metafore ameriškega antropologa Terencea Turnerja (1980). Gre
za to, da so oblačila lahko priročna sredstva, s pomočjo katerih se da re-
lativno učinkovito upravljati z lastnim sebstvom v medčloveških odnosih;
so način, kako se da notranjost domiselno pretvarjati v zunanjost, ko je to
zaželeno, in z zunanjostjo vešče prikrivati notranjost, ko je to potrebno;
so pravzaprav stalno regulirana in kultivirana rutina, s pomočjo katere se
uveljavljate kot družbeni agens, ne nujno modnega polja, ampak spolnega
polja, telesnega polja, statusnega polja ali polja kakšnih drugih družbenih
zaznamovanosti. Za drobno ilustracijo različnih partikularnih intervencij
v družbeni status moje transdrugačnosti, ki pa se v resnici odvijajo na veli-
ko širšem in bolj sistemskem ozadju družbene klasifikacije in dominacije,
naj navedem le nekaj indikativnih prigod.
Z ostalimi turisti stojim v vrsti za obisk starodavnega bizantinske-
ga samostana Paleokastritsa na Krfu. Ker je peklensko vroče in so
obiskovalci pomanjkljivo oblečeni, na vhodu dva meniha strogo pre-
sojata, kdo je primeren za vstop in kdo ne. Ker je vrsta dolga, imam
čas ugotavljati, na podlagi česa se izvaja distinkcija. Hitro ugotovim,
da je presoja docela spolno stereotipna: vse ženske se morajo pokriti
in preobleči v do tal dolga krila, brez izjeme in ne glede na njihovo
lastno garderobo, moški so vsi primerni, če so oblečeni vsaj v kratke
hlače in kratke majice.
Pridem na vrsto. Prvi menih me z očmi ošvrkne od glave do pet in z
rokami nakaže, da naj stopim na žensko stran, kjer se je treba pre-
obleči.
194
